RUDEŽ, Radko

Rodil se je v kraju Cerovlje pri Pazinu v Istri (Hrvaška). Bil je drugi otrok očeta Jožefa in matere Karle (roj. Česnik). Starejši brat Branko je bil kasneje duhovnik koprske škofije, profesor na gimnaziji v Vipavi, glasbenik in priložnostni pesnik. Oče (rodbina Rudež je izhajala iz Kobjeglave) je bil železničar, mati pa gospodinja, doma iz Koč pri Slavini. Oče je bil kot uslužbenec državnih železnic večkrat premeščen, kar se je pogosto dogajalo Slovencem v takratni fašistični Italiji. Nazadnje je delal v Alessandrii (Piemont), kjer je leta 1927 umrl. Od tam se je mati s tremi sinovi vrnila v svojo rojstno vas, kjer je Radko končal 1. razred osnovne šole, nato se je družina preselila v Gorico, kjer je kot gojenec Slovenskega sirotišča v Gorici zaključil 2. razred. Sledilo je štiriletno šolanje v ustanovi Collegio Renati v Vidmu, eno leto pa v Vicenzi. Vstopil je v goriško Malo semenišče, zaključil osemletno gimnazijo in štiri leta bogoslovja. V duhovnika je bil posvečen 28. 6. 1946. Najprej je služboval kot kaplan v Cerknem, vendar mu je oblast prepovedala maševati in je bil tri mesece zaprt. Leta 1949 je v Zagrebu vstopil k jezuitom, opravil noviciat in študij filozofije. Od 1954 do 1956 je bil župnijski upravitelj na Vurberku pri Ptuju, potem ga je državna oblast izgnala, ker je bil italijanski državljan. Tretje leto probacije je opravil v Šentandražu v Labotski dolini, nato je študiral angleščino v Londonu. Kot misijonar je februarja 1958 odšel v Zambijo, se naučil jezik nyanja, kasneje pa še druge afriške jezike. Najprej je šest let služboval v misijonu Katondwe (ob meji z Mozambikom). Kasneje se je tja vrnil še dvakrat. Leta 1964 je bil premeščen v Lusako, v župnijo Matera, nato je po več let vodil še lusaške župnije Chelston, Kasisi in Mumbwa. Zadnja leta je preživel v Lusaki, v domu John Chula House, ki skrbi za bolne in ostarele jezuite.

Ker je bil dober pevec, je poleg verouka poučeval petje, sestavil je nekaj pesmaric in katekizmov v afriških jezikih in prevajal različna dela za potrebe misijonskega dela. Zgradil je več cerkva in domove za katehiste. V družinskih knjigah je sistematično popisoval prebivalce svojih župnij.

V domovino se je vračal le na obiske, umrl je 9. 6. 2016 v Lusaki, kjer je tudi pokopan.