ROŽE, Srečko

Rojen je bil staršema Albinu Rožetu iz Krepelj pri Dutovljah in Dragici Katarini Rože (roj. Marc) iz Kobjeglave.
Na sprehodu s starim očetom, Viktorjem Rožetom, ki je bil po rodu Rožetov iz Dutovelj in se je priženil k Justini Bandelj v Kreplje, je komaj petletni Srečko odkril aluminijasto čutarico. Skrivnost predmeta in predvsem zgodbe o vojnah, ki so vihrale na tem področju in sta o njih tako doživeto pripovedovala stari oče in oče, so spodbudile dečkovo radovednost. (»Kar požiral sem besede Sv. Gora, Fajtji hrib, Sabotin, Sv. Martin …, kot da so ti hribi prekleti.«)
Obiskoval je OŠ Edvarda Kardelja v Dutovljah. Na spodbudo staršev se je izučil za kovinarja, preoblikovalca in spajalca kovin. (»Starši so mi dopovedali, da mi gimnazija na kmetiji ne bo nič pomagala in da za popravilo kmečkega orodja potrebujejo ključavničarja, kakršen je naš vaščan Branko Tavčar – Gomizelov, ki ima tak meštir, da nam lahko vse popravi.«) Bil je štipendist podjetja Kraški zidar iz Sežane, kjer se je po končanem šolanju tudi zaposlil.
Aktivno se je ukvarjal z zbirateljstvom. »Žal časi niso bili naklonjeni zbiranju. Sledovi 2. svetovne vojne so bili še sveži in v času socializma zasebne zbirke niso bile dovoljene. Ko mi je bilo 17 let, so mi miličniki SRS zaplenili celo zbirko, razen čutarice in bajoneta. Znaka Muzejska soba, ki ga je vaščan Branko Tavčar pritrdil v zid, miličnik pa ni mogel izruvati. Miličnikom sem moral obljubiti, da teh stvari ne bom več zbiral.«
V času služenja vojaškega roka v šoli za rezervne častnike v Bileći in Bjelovarju je poglobil svoje znanje o vojaški zgodovini. Po vrnitvi domov, novembra, leta 1986, se je odločil, da bo nadaljeval z zbiranjem vojaške opreme, etnoloških predmetov, uniform. Del svoje zbirke je prvič predstavil na razstavi v dvorani v Dolu pri Vogljah na povabilo prijatelja Jordana Guština. Razstava je obsegala več kot 3.000 eksponatov in je bila medijsko zelo odmevna.
Zbirka se je s časom večala, zato je bilo nujno najti primeren prostor za razstavljanje eksponatov.»V Lokvi sem opazil krasno stavbo Tabor-protiturški stolp iz leta 1485, ki je bil zapuščen in zanemarjen.« Obnovo Tabora, ki se je zdel kot primerno razstavno mesto za njegovo veliko zbirko, sta zagotovili Občina Sežana in Krajevna skupnost Lokev. Obnova je bila dokončana marca 1994. Za sežanski občinski praznik istega leta je v obnovljenem Taboru začel delovati Vojaški muzej Tabor z razstavo, na kateri je predstavljenih več kot 3.500 eksponatov. Občina Sežana ga je leta 1998 nagradila s plaketo Srečka Kosovela, ki se podeljuje posameznikom za dolgoletno uspešno in ustvarjalno delo ter za vidne dosežke s področja kulture in umetnosti.
Izpopolnjeval je svoje znanje iz pirotehnike in je v sodelovanju z Ministrstvom za obrambo, izpostava Postojna, organiziral različne razstave, vezane na civilno zaščito v Sloveniji. Razstave so predstavljale različno tematiko: ročne bombe, vžigalnike, ročne metalce, plinske maske in zaščitne obleke.
V sodelovanju z Goriškim muzejem je pripravil veliko razstav, posebej je pomembno omeniti razstavo, ki jo je pripravljal s kustosinjo Natašo Nemec, z naslovom »19 različnih narodov na bojišču Soške fronte«, ki je bila na ogled v 15 državah udeleženkah prve svetovne vojne.
Muzej je od samega začetka obiskalo veliko pomembnih političnih, kulturnih in znanstvenih osebnosti, med njimi tudi predsedniki držav. Letno ga obišče okrog 12 tisoč obiskovalcev. 15. avgusta 2014 sta potekala praznovanje in proslava dvajsete obletnice Vojnega muzeja Tabor in ob tem je bila tudi objavljena knjiga »Slovenci v avstro-ogrski vojski na vzhodnem bojišču: 1914–1915 z dodatkom Lokavci v prvi svetovni vojni«.Ob tej priložnosti je bila v tretjem nadstropju muzeja odprta razstava. Praznovanje je potekalo v sklopu prireditev ob prazniku Občine Sežana.
»Do današnjega dne (avgust 2014) sem bil za svoje zbirateljsko delo nagrajen z 93 odlikovanji, plaketami in priznanji. Muzejska zbirka pa v tem trenutku šteje 421.212 eksponatov.«