RJAZANCEV, Aleksander

Rodil se je v delavski družini na Koroški Beli. Bil je sin ruskih emigrantov. S petnajstimi leti, leta 1939, se je zaposlil v takratni Kranjski industrijski družbi, sedanji Železarni Jesenice. Napredoval je od fizičnega delavca v cevarni in poklica kemika do doktorja medicine v Obratni ambulanti Železarne Jesenice.

Že takoj po vojni se je začela njegova raziskovalna in inovatorska pot, ko je za plavža izdelal ognjevzdržni kit za šobe. Okupator je recept za njegovo izdelavo odnesel s seboj. Zaradi onesnaževanja Save z odpadnimi industrijskimi vodami je uspešno opravil regeneracijo lužine iz starih predelovalnih obratov. Na ta način je železarna pridobila mesečno tudi do 100 ton železovega ferosulfata, ki ga je prodajala kemični tovarni v Hrastniku, Sava pa je postala bolj čista. Izdelal je recepture luženja manganskih in prokromatskih jekel za Hladno valjarno Jesenice, kar je omogočilo kvalitetnejšo proizvodnjo. Za predelovalne obrate je izdelal tudi štedilno lužino, ki so jo do tedaj morali uvažati iz Nemčije. Za te obrate je opravil še naslednje izboljšave: regeneracijo diamantnega prahu, razmaščenje žice in preprečevanje škodljivega delovanja trikloretilena, antikorozivne lake ter premaze in premaz za ugotavljanje napak na žici. Za vse registrirane naprave je izdelal črnilo, ker ni bilo domačega, uvoženi pa je prihajal v Železarno z zamudo. Odpravil je takrat neznani vzrok pri naravnem razpadanju oplaščenih elektrod. V valjarni pločevine na Javorniku je uspešno rešil problem bitumenskih “štruc” za mazanje valjev in onemogočil razvijanje plinov in par, ki so bili škodljivi za valjavce. Več pobud za rešitev problemov je dal tudi za druge obrate jeseniške železarne.

Poudariti je potrebno tudi prizadevno in pionirsko delo na področju raziskovanja zgodovine železarstva pri Tehniškem muzeju Železarne Jesenice. V petdesetih letih je sodeloval kot konservator železnih predmetov, koncem desetletja pa je začel v reviji Železar in kasneje v tehnični prilogi Železarja ter v zborniku Jeklo in ljudje objavljati krajše in dalje zapise ter razprave iz zgodovine železarstva na področju Karavank in Bohinja. Loteval se je sistematičnih in zahtevnih topografskih raziskav rudišč in nekdanjih železarskih obratov, opravljal kemične in metalografske analize ter sproti objavljal rezultate. Loteval se je tudi raziskav najdišč in lastnosti bobovcev na področju triglavskega pogorja. S svojimi razpravami, ki so bile objavljene v tehnični prilogi Železarja v letih 1962-1964, sta postala on in Tehniški muzej znana v strokovnih krogih v zamejstvu. Imenovan je bil za strokovnega sodelavca pri komisiji za raziskavo zgodovine železarstva pri UNESCO in bil predstavnik Jugoslavije pri Akademiji ved v Pragi.

V letih svojega delovanja v Železarni Jesenice (metalurg, kemik, zgodovinar, zdravnik) je napisal 94 del s področij kemije, fizike, metalurgije, železarske zgodovine, mineralogije, zdravstva in varstva dela. Bil je tudi eden prvih zdravnikov, ki so se ukvarjali z akupunkturo. Zanjo se je začel zanimati že leta 1972. Do leta 1975 je z njo zdravil okoli 60 bolnikov, predvsem tistih, pri katerih medicina ni dala zaželenih rezultatov. Zaradi ukvarjanja z akupunkturo so mu grozili s prepovedjo dela v zdravstvu.