REJEC, Maksimilijan (Maks)

Oče Ivan je bil po rodu s Kneže, mati Marija Rejec pa z Grahovega ob Bači. Skrajšano so ga klicali Maks. Osnovno šolo je opravljal na Grahovem ob Bači, učiteljišče v Tolminu, maturo pa v Vidmu. Po maturi je delal pri bratu Albertu v Gorici pri društvu Edinost in v raznih drugih prosvetnih društvih. V dijaških letih je razdeljeval učbenik Prvi korak, kasneje je organiziral predavanja po vaseh v Baški grapi in od Tolmina proti Kobaridu ter planinske shode in izlete, ki so bili v resnici krinka ilegalnemu protifašističnemu gibanju. Leta 1927 je ustanovil celico TIGR-a v Žabčah. Sodeloval je s Tonetom Rutarjem, v Rajblju je ustanovil prosvetno društvo. Prvič je bil zaprt konec decembra 1928, maja 1929 so ga Italijani spet iskali, vendar se je do bega čez mejo v Jugoslavijo uspešno skrival v Žabčah. Tudi po begu je z bratom Albertom in Srečkom Šorlijem še naprej prenašal čez mejo ilegalno literaturo in orožje. Največ so tega znosili iz Bohinja in Jesenic na Planino Govnjač pod Kukom. Nekaj časa se je preživljal kot upravnik posestva kneza Pavla Karađorđevića v Bohinju, kasneje je poučeval pri Sveti Ani (današnji Podljubelj) nad Tržičem in hkrati študiral pravo v Ljubljani. Študij je dokončal na Dunaju. Pred drugo svetovno vojno je bil član društva Tabor in urednik istoimenske revije, pisal je prispevke za revijo Sodobnost in kot odvetnik pripravnik delal pri Dragu Marušiču. Poroka z Lelijo Novak leta 1941 mu je prinesla določena nova poznanstva in veze. Ob napadu na Jugoslavijo se je nekaj časa bojeval v Soški legiji, vendar se je zaradi strahu pred Italijani (bil je obravnavan v prvem tržakem procesu) kmalu umaknil na Gorenjsko, od tam pa nazaj na Tolminsko. Takoj v začetku partizanskega gibanja je prevzel pobudo za borčevsko delovanje v Baški grapi in na Šentviški planoti, organiziral je OF in predavanja v večih krajih. Nadel si je partizanski naziv Mladen. V zadnjih mesecih pred smrtjo leta 1943 je bil Maksimilijan Rejec pogosto v stiku z Alešom Beblerjem, vendar mu ta ni povsem zaupal. Junija 1943 naj bi eni od svojih sester povedal o grožnjah s strani partizanskega vodstva. Po podatkih sestre Vide naj bi ga konec julija povabili na sestanek v Prode pri Kneških Ravnah, tam pa ustrelili in na kraju smrti tudi pokopali. Mnenje brata Alberta je bilo nekoliko drugačno, in sicer naj bi bil umorjen 13. maja 1943.
Po vojni sta sestri Maksimilijana Rejca v njegovem imenu prejeli v Tolminu partizansko spomenico.