REJEC, Albert (Berti)

Bil je starejši brat Maksa Rejca. Osnovno šolo je obiskoval v Tolminu, v Gorici pa klasično gimnazijo do prve svetovne vojne, zaradi katere je odšel v begunstvo v Jugoslavijo. Maturiral je leta 1918 na Škofijski gimnaziji v Šentvidu pri Ljubljani. Vojaštvu v prvi svetovni vojni se je izognil zaradi telesne šibkosti. Leta 1919 se je zaposlil kot tolmač na italijanski podprefekturi v Tolminu in ostal tam do 1922. Tega leta se je vpisal na študij prava najprej v Padovi ter nato v Rimu, kjer je sočasno delal kot tolmač za slovenski in nemški jezik na najvišjem državnem upravnem sodišču. Ker je sodeloval v protifašističnih pouličnih bojih ob napadu fašističnih legij na Rim, je kmalu izgubil službo. V Rimu je ostal do leta 1924. Pisal je dopisnice političnemu društvu Edinost v Trst in komuniciral s slovenskima državnima poslancema Virgilijem Ščekom ter Josipom Wilfanom, nekaj časa pa tudi s hrvaškim državnim poslancem dr. Stangerjem. Ko je leta 1924 zbolel za tuberkulozo, se je vrnil v Tolmin, kjer je študiral jezike. Leta 1925 se je preselil v Gorico in se zaposlil kot tajnik društva Edinost za goriško območje. S Francetom Bevkom je sodeloval pri urejanju goriških strani v dnevniku Edinost in v Novicah. V okviru planinskega društva je skupaj z Zorkom Jelinčičem organiziral več izletov in pohodov kakor tudi predavanj, tečajev in drugih dijaško-študentskih dejavnosti, ki so bila vsa obarvana s propagando proti fašizmu in krepitvijo narodne zavesti. Leta 1927 je na sestanku na Nanosu s sodelavci ustanovil ilegalno organizacijo TIGR (Trst, Istra, Gorica, Reka) in dolgo časa deloval kot njen vsesplošni vodja. Po ukinitvi slovenskih šol leta 1925 se je intenzivneje zavzemal za ohranitev slovenskega jezika: razdeljeval je abecednik Prvi koraki in organiziral ilegalni pouk v slovenščini. V letih 1926 in 1927 sta Albert Rejec in Zroko Jelinčič organizirala tajne kanale, po katerih so prenašali ilegalno literaturo in orožje: Bohinj – Baška grapa – Gorica in Bohinj – Žabče. Konec leta 1928 je policija odkrila tajne kanale in razglasila tiralico ter visoko nagrado na Alberta Rejca. Februarja 1929 je čez Bohinjske hribe zbežal v Ljubljano, kjer je ojačal ilegalno delovanje organizacije TIGR ter z Justom Godničem, Danilom Zelenim in Antonom Černačem ustanovil tajni odbor s ciklostilno tiskarno, v kateri so enajst let razmnoževali časopis Svobodo, vmes pa tudi Borbo, Ljudsko fronto, Stražo ob Soči in ogromno število letakov. Vsa literatura je bila namenjena Primorski, največ pa je za omenjene časopise napisal Albert Rejec. Kljub temu, da je kasneje zbežal v Beograd, je redno prihajal v Slovenijo in ohranjal protifašistično dejavnost ter stike z ilegalnimi organizacijami na primorski strani. Od leta 1939 do 1940 je bil pod tajnim imenom Anton Mladen generalni tajnik in kasneje član izvršnega odbora Zveze jugoslovanskih emigranstskih združenj iz Julijske krajine, ki je imela sedež v Beogradu. S sestanki v Innsbrucku, Zürichu in Parizu je dosegel mednarodno priznanje slovenske in hrvaške manjšine v Italji.
Pred drugo svetovno vojno je navezal stike z begunci iz Nemčije in Avstrije ter prek angleške protifašistične organizacije Intelligence Service vzpostavil dobavo razstreliva v Beograd, od tam pa v Italijo in Avstrijo. Ker je leta 1940 jugoslovanska vlada izdala proti njemu tiralico, se je do marca 1941 skrival v ilegali v Beogradu in Srbiji. V letih 1944 in 1945 je bil v različnih vojaških partizanskih enotah. Od 1945 do 1948 je bil zaposlen pri tiskovnem uradu predsedstva vlade SRS, potem pa je do prisilne upokojitve leta 1959 delal na Inštitutu za narodnostna vprašanja Univerze v Ljubljani. V tem času se je ukvarjal predvsem z Benečijo; organiziral je tudi strokovna predavanja in izlete v Benečijo ter Rezijo.
Njegova obširna bibliografija obsega več kot 150 enot.
29. 9. 1985 so Albertu Rejec odkrili spominsko ploščo v rodnemu Tolminu na hiši Zalog 1.