PRIMOŽIČ, Ivan

Ivan Primožič se je rodil očetu Ivanu, po domače Kolarjevemu, in Mariji, rojeni Melihen. Bil je najstarejši od petih otrok. Oče, ki je izhajal iz krošnjarske družine, je bil trgovec in optik. Slikarjeva družina se je leta 1905 preselila v Gorico, saj je zaradi požara, ki je uničil polovico vasi, ostala brez domačije. V mestu je Ivan Primožič starejši odprl optiko in se po ženini smrti poročil z Luizo Krajnik. Ivan je v Gorici dokončal ljudsko šolo in pet razredov gimnazije. Družina je živela v blagostanju vse do leta 1914. Prva svetovna vojna je Primožičevo družino pregnala v begunstvo v Dob pri Domžalah.

Ivan Primožič je ob začetku vojne opravljal počitniško delo na neki tovorni ladji in se tam povezal z nasprotniki Avstro-Ogrske. Zaradi tega so ga aretirali, a so ga zaradi mladoletnosti pogojno oprostili. Moral pa se je javiti v avstro-ogrsko vojsko in oditi na soško fronto. Kmalu je dezertiral in se do konca vojne s komiti boril v Črni gori.
Zaradi svoje politične angažiranosti je imel kasneje težave tudi s fašisti. Zato je v dvajsetih letih odšel v Pariz, kjer je na Akademiji Julienne začel študirati slikarstvo. Tu je dosegel tudi svoje največje slikarske uspehe. Bolj kakor akademija pa je vplival nanj slikar in litograf Maurice Utrillo, znan po vedutah ulic v zanj značilni perspektivi, s katerim sta bila dobra prijatelja v tistih letih. Dela, ki jih je naslikal pozneje v Egiptu in po tistem, ko se je vrnil v domovino, pariških ne dosegajo.

Preživljal se je predvsem kot restavrator, potoval je celo v Venezuelo, kjer je restavriral zbirko predsednika Juana Vincenta Gomeza, in v Brazilijo, Argentino ter Urugvaj. Zaradi svoje politične aktivnosti in angažiranosti je namreč imel poznanstva v visokih političnih krogih, vendar pa je bil zaradi tega vseskozi tudi preganjan in večkrat zaprt, posebej v času vojne. Po drugi svetovni vojni je prebival v Egiptu, kjer se je posvetil restavratorskemu in slikarskemu delu. Leta 1949 je imel celo samostojno razstavo v Salon du Caire. Poročil se je s Slavico Zorn iz Prvačine, ki je, tako kot mnogo drugih deklet s Primorske, prišla v Kairo služit. V Kairu je v kapeli Šolskih sester, ki so skrbele za “aleksandrijke”, še ohranjena Primožičeva kopija Brezjanske Marije, ki jo je samostanu podarila njegova žena. V Egiptu se je Primožič prav tako gibal v visokih diplomatskih krogih in njegove slike so tako prišle v roke ambasadorjem iz celega sveta. Na posetnici pa je imel umetnik v spomin na svojo rojstno hišo zapisano: Jean Primozic de Kolariev. Artiste Peintre. Expert Restaurateur.

Leta 1958 se je z ženo vrnil v domovino in se preselil na Primorsko, v Kanal. Upokojil se je in se posvetil slikarstvu ter kot član Društva slovenskih likovnih umetnikov v letih 1963, 1964, 1965, 1970 in 1971 sodeloval na razstavah v Moderni galeriji v Ljubljani. Sodil je v slogovno usmeritev t.i. barvnega realizma in se odlikoval predvsem po raznovrstnosti svojega slikarskega pristopa k motivu. Umrl je 6. oktobra 1971 v Šempetru pri Gorici, kjer je tudi pokopan.

Galerija Rika Debenjaka Kanal je v sodelovanju z Občino Bovec konec leta 2005 pripravila razstavo slikarjevih del. Predstavljen je bil pregleden izbor okrog štirideset del iz vseh slikarjevih obdobij. Večinoma je šlo za slike iz zasebnih zbirk, ki so bila tako prvič javno na ogled. Ob razstavi je izšel tudi katalog.