Ljudsko šolo in nižjo gimnazijo je obiskoval na Ptuju, višjo pa v Mariboru, kjer je maturiral leta 1883. Nato je bil vojak in študiral pravo na Dunaju. Leta 1888 je postal učitelj v Št. Ilju v Slovenskih goricah, služboval pa je tudi pri Spodnji Kungoti (takrat Sv. Kungoti) in na železničarski šoli v Mariboru. Učiteljski izpit je opravil leta 1891 in bil v letih 1892−1920 nadučitelj v Žitečki vasi (Zgornji Duplek).
Po prvi svetovni vojni se je preselil v Prekmurje, v Gederovce, kjer je bil na tamkajšnji osnovni šoli prvi slovenski učitelj in do upokojitve leta 1925 tudi upravitelj šole. Njegov pedagoški sodelavec je bil Henrik Schreiner. S sodelovanjem pri Popotniku (1904−1911) je navezal šolsko delo na socialne razmere otrok v Slovenskih goricah in zlasti v Žitečki vasi. Strnjeval je sodobna metodična stremljenja s potrebami podeželske šole in kmečke mladine. Od učitelja je zahteval sposobnost, da kritično ocenjuje dejansko življenje, nazornost pouka, resničnost učne snovi … Odklanjal je telesno kazen kot neprimerno vzgojno sredstvo, med prvimi je v šoli prepovedal fizično kaznovanje otrok. Za kmečko mladino je iskal primerno obliko delovne šole. V letih 1895−1920 je bil kot priznan šolski praktik in govornik predsednik Mariborskega učiteljskega društva, večinoma pa tudi zastopnik učiteljstva v mariborskem okrajnem šolskem svetu. V Gederovcih je odločilno vplival na ustanovitev učiteljskega društva za Prekmurje, kateremu je v letih 1923−1925 tudi predsedoval. V obeh društvih je nastopal z uspehom za stanovsko učiteljsko enotnost.
V Gederovcih je ostal do upokojitve, potem pa se je z družino preselil najprej v Satahovce pri Murski Soboti, pozneje pa v Mursko Soboto. Tudi v pokoju je bil dejaven na pedagoškem področju in sodeloval z aktivnimi učitelji.
Slovenski biografski leksikon: šesti zvezek, Ljubljana, 1933−1952, str. 469-470.
C. Vlaj: Prispevek za biografski leksikon Spodnjepodravci.si, november 2015 (hrani arhiv KIP).