POPOVIČ, Janez Žiga Valentin

Rojen je bil v družini slovenskega graščinskega uradnika v Arclinu pri Celju. Filozofske in teološke študije je končal leta 1728 v Gradcu, za duhovnika pa se ni dal posvetiti; raje se je odpravil na triletno potovanje po Italiji, nato pa je bil 15 let domači učitelj pri uglednih štajerskih plemiških družinah. Med drugim je poučeval tudi slovenščino.

Leta 1750 je izdal svoje najobširnejše delo »Untersuchungen vom Meere« in z njim hitro zaslovel. Knjiga predstavlja zbirko naravoslovnih, jezikoslovnih, arheoloških, geografskih in kulturno političnih prispevkov. Njegove razprave o morju pomenijo nekakšen začetek oceanografije. V uvodu posebej poudarja, da je Slovenec in tudi kasneje velikokrat prostodušno poudarja svoje slovensko poreklo ter se navdušuje nad svojim jezikom.

Leta 1753 je prevzel stolico za nemški jezik in govorništvo na dunajski univerzi in leto kasneje na pobudo cesarice Marije Terezije izdal zelo popularno nemško slovnico za avstrijske šole. Njegovo prepričanje je bilo, da je treba pri knjižnem nemškem jeziku upoštevati tudi južnonemška narečja – med drugimi tudi štajersko. Zbral je ogromno slovarskega gradiva, tako da se nanj večkrat sklicuje avtor znamenitega nemškega slovarja Adelung, na njegovo delo se je opiral Marko Pohlin pri svojem slovarju, dobro pa so ga poznali tudi izobraženci Zoisovega kroga – zlasti Jernej Kopitar.

Po upokojitvi v letu 1766 se je nastanil v okolici Dunaja in tam leta 1774 tudi umrl. Iz dela njegove zapuščine je nastalo devet letnih štipendij, namenjenih Štajercem na graški univerzi, podeljevali so jih vse do leta 1918.

Bil je človek z nadpovprečnimi sposobnostmi, ki je slovel kot »največji učenjak takratne Avstrije, vrli filolog in naravoslovec« (Kopitar), in vrsto njegovih misli je znanost potrdila šele v naslednjih stoletjih. Hkrati je bil tudi samosvoj značaj, ki je kljub spoštovanju, ki ga je užival, veljal za čudaka in dostikrat naletel na težave.

V Vojniku je po njem od leta 2009 poimenovana Ulica Janeza Žige Popoviča.