POLLEY (POLLAY, POLLAJ), rodbina

Sežanska veja rodbine Polley, katere začetnika sta bila Simon Polley (27. 1. 1780–19. 9. 1837) in njegova žena Marija Polley, roj. Külling (8. 4. 1778–2. 4. 1828), se je obdržala približno 100 let in je Sežani pridala nadih pomembnega gospodarskega in upravnega središča. Tako Simon kot njegova žena Marija sta bila rojena v kraju Unterbergen (Podgora) na avstrijskem Koroškem. V Sežano, kjer je Simon opravljal službo poštnega mojstra, se je družina priselila okoli leta 1810. Kljub temu, da sta oba zakonca umrla relativno mlada, sta uspela kmalu, najverjetneje v času po smrti Adelma leta 1819, zadnjega iz rodu Petačev, in razprodaji njegove zemlje pridobiti v Sežani dokaj veliko posest.V zakonu so se jima rodili vsaj štirje otroci: trije sinovi, eden od njih, Jožef (30. 9. 1814–1.4.1816), je umrl star komaj leto in pol, in hči Amalija. Predvsem oba sinova, Karl-Dragotin in Alojzij, sta bila poslovno zelo uspešna. Tudi Amalija se je bogato poročila. Iz te ugledne rodbine so izšli številni župani, komisarji, glavarji v Sežani, Komnu, Kopru in Gorici.
Živeli so v palači, kjer je sedaj Kosovelova knjižnica. Sodelovali so tudi pri gradnji Južne železnice. Prav zato so imeli privilegij, da je vlak ustavil pred njihovo hišo. Povezani so bili s cesarskim dvorom. Na južni strani njihove palače je ugrajena spominska plošča, ko jih je obiskal sam cesar Franc Jožef. Palačo so gradili v sredini 19. stoletja. Stavba je bila za tiste čase pravo presenečenje, nekak prvi nebotičnik na Krasu. Zgradili so še druga nenavadno obsežna poslopja z globokimi kletmi in zidanimi sodi. Zadnji lastnik Anton Polley je prodal zgradbo z vsemi poslopji in vrtovi tržaškemu Grku Galatiju, ki jo je preimenoval Villa Angelica. Leta 1911 je sežanska občina od Galatija vzela v najem palačo in jo preuredila za potrebe vojašnice, končno pa jo je leta 1918 odkupila in od leta 1924 pa vse do konca druge svetovne vojne so bili v njej občinski uradi.
Bili so lastniki furmanskih gostiln »Mahorčič« in »Pri vagi«, kasneje imenovane »Pri Šmucu«. Na dvorišču še vedno stoji Polleyev stolp, ki je služil kot silos, v kletnih prostorih pa je bil izdolben vodnjak. V Sežani je zadnji iz rodu Polley živel Otto (Ottone), (26. 8. 1898–18. 12. 1967) z družino, in sicer zagotovo še v poznih tridesetih letih prejšnjega stoletja. Otto Polley je bil sin Guida Polleya in Caroline Jeanrenaud, vnuk Alojza Polleya in baronice Ide Reinelt Polley, ki je umrla v Trstu, a je pokopana v Sežani (ni nagrobnika). V Sežano, kraj prednikov, se je zatekel po sili razmer, sicer je prej živel v luksuznem domu v Grljanu pri Trstu. Leta 1929 je bilo v Trstu likvidirano njegovo špeditersko podjetje (v družabništvu z Grkom P. S. Stavropulosom). Nekateri starejši Sežanci se zadnjih Polleyev, ki so živeli tu, še zelo dobro spomnijo. Poskusu vzdrževanja ravni življenjskih navad, kot so jih bili Polleyi vajeni od zibeli naprej, se ni dalo dolgo slediti. Ker je bilo nekoč skoraj ‘pol’ Sežane njihove in je bilo tukajšnjega imetja v primerjavi z ostalim, ki so ga imeli drugje, le za vzorec, in še zmeraj je šlo za veleposest, je v tem pogledu njihovo življenje na Krasu še toliko bolj kruto zaključeno. Večina članov Polleyeve rodbine je pokopanih v Sežani.
Sorodniki sežanske rodbine Polley so še prisotni nedaleč v Italiji, Avstriji, pred leti v Švici. Skoraj do nedavnega so Polleyi živeli tudi v sami soseščini prek meje – junija 2006 je v 99. letu starosti umrla tretja žena Otta Polleya, Alfonsa Quaranta Locatelli.