OROŽEN, Valentin

Rodil se je v vasi Podgrad – danes zaselek spada pod mesto Šentjur –, kmečkim staršem Janezu in Gertrudi, roj. Zaveršek. Na mestu, kjer je stala hiša, so ob 200-letnici Valentinovega rojstva postavili spominsko ploščo. Šolo je obiskoval v domačem kraju, nato pa v Celju in Gradcu, kjer je študiral filozofijo. Bogoslovje je študiral v Celovcu (1831–1835) in Šentandražu v Labotski dolini na avstrijskem Koroškem.

4. avgusta 1835 je bil posvečen v duhovnika, 15. avgusta pa je v rodni fari imel novo mašo, na kateri se je prepevala njegova Pesem pri novi sv. meši. Kot kaplan je služil v Pišecah (1835–1836), na Ljubnem ob Savinji (1836–1838), v Poljčanah (1838–1842), Šmarju pri Jelšah (1842–1844), Podsredi (1844–1846), na Pilštanju (1846) in pri Svetem Mihaelu v Labotski dolini na avstrijskem Koroškem (1846–1852). Potem je služil kot župnijski upravitelj v Selah pri Slovenj Gradcu (1852–1855) in kurat v Šmartnem ob Dreti. Tam ga je na binkoštno nedeljo leta 1864 med maševanjem zadela kap, zaradi česar je težje govoril. Leta 1872 se je upokojil ter zadnja leta preživel v Okonini v Zgornji Savinjski dolini, kjer je tudi umrl. Pokopan je pri cerkvi sv. Frančiška Ksaverija v Radmirju.

Valentin Orožen je bil vesele narave in je rad prepeval s prijatelji, bil je izjemen pevec. Bil je tudi zelo narodno zaveden in želel si je, da bi bili vsi južni Slovani združeni v veliki Jugoslaviji in da bi bili tudi literarno združeni, še posebej Slovenci in Hrvati, ki naj bi uporabljali skupen jezik, mešanico obeh jezikov. S tedaj vodilnima ilircema, Ljudevitom Gajem in Stankom Vrazom, si je izmenjal nekaj pisem. Rodoljubja se je najbrž navzel od Antona Martina Slomška, ki je bil njegov učitelj že v Celovcu.

Pesnikovati je začel po letu 1831 pod vplivom in vodstvom A. M. Slomška, kmalu po vstopu v bogoslovje. V rokopisni zbornik Pesme za pokušno je v prvih treh letih vpisal devet svojih pesmi, nato je objavljal še v zbirki Pesme po Koroškim ino Štajarskim znane (1833) in v nekaterih letnikih Drobtinic. Njegove pesmi so preproste in srčne. Več njegovih najboljših pesmi je nastalo tako, da je priredil napev in besedilo pesmi, ki jo je slišal ali pa je naredil (prosti) prevod pesmi. Nekatere so ponarodele, na primer Moje želje, Vse mine, Lastovici v slovo, Očetova roka, Spomlad, Pri zibeli, Veselje Štajerca, Napitnica … Znano pesem Vse mine/Kje so moje rožice (Johann Georg Jacobi: Sagt, wo sind die Veilchen hin) je uglasbil Gustav Ipavec. Orožen je sicer znan tudi po originalnih pesmih: Domu me mika, Lastovki v slovo …

Napisal je tudi nekaj proznih besedil in prevedel takrat zelo znano igro Mala pevka (Christoph von Schmid: Die kleine Lautenspielerin, prevod objavljen v delu Val. Orožnovi spisi) ter sodeloval pri (Javornikovem) prevajanju Svetega pisma, prevedel je mašno pesem za Slomškov molitvenik. Nekaj malega je sodeloval tudi pri Kmetijskih in rokodelskih novicah in pri literarno-znanstveni reviji Zora.

Kmalu po njegovi smrti so njegovi prijatelji in znanci iz Savinjske doline izrazili željo, da bi njegova dela zbrali in izdali. Knjigo je založil Ignacij Orožen, ki pa ni v sorodu z Valentinom.