NOVAK , Žiga Josip (baron)

Mladi Žiga Josip je srednjo šolo obiskoval v Ljubljani. Leta 1790 pa so ga unovačili v 26. pehotni polk za boj proti Turkom. Takoj so ga poslali na bojišče in je sodeloval pri napadih na trdnjavo Czettin. Ko je bil naslednjega leta odpuščen iz vojske, je nastopil kot praktikant pri novomeškem okrajnem glavarstvu. Služba uradnika mu ni ugajala in se je raje opredelil za vojaško kariero.Leta 1793 je bil kot kadet dodeljen 20. pehotnemu polku in je sodeloval v vojni proti Franciji. Do leta 1800 je bil povišan v nadporočnika, ker se je v bojih izkazal kot zelo pogumen častnik. Kot poveljnik čete je bil podrejen feldmaršalporočniku Janezu Žigu Rieschu, tudi slovenskega rodu. Januarja 1805 je bil Novak povišan v stotnika in premeščen v 26. pehotni polk. V bitki s francosko vojsko pri Caldieru novembra 1805 se je še posebej izkazal, zato ga je nadvojvoda Karol pohvalil. Zaradi »izrednega poguma in srčnosti« je bil povišan v najmlajšega »četrtega majorja« in aprila 1806 je prejel viteški križec Marije Terezije. V bitkah pri Wagramu in Lipskem se je znova odlikoval, zato je bil 10. novembra 1813 povišan v podpolkovnika. Zaradi izrednih zaslug pri preganjanju francoske vojske skozi Švico ga je cesar 27. februarja 1814 povišal v polkovnika. Dne 16. aprila 1814 je bil postavljen za poveljnika prvega seklarskega graničarskega pešpolka št. 14, zatem pa za poveljnika mesta Stockachu. Polkovnik Novak je 1815 dobil »prvi armadni križ«, ki ga je začel podeljevati cesar Franc I. To je bilo spominsko odlikovanje, enako za vse vojake in častnike, ki so se udeležili vojne 1813−1814 proti Franciji. Oktobra 1824 so polkovniku Novaku dodelili naziv baron. Leta 1826 je bil povišan v generalmajorja in postavljen za poveljnika brigade v Gospiću, potem pa v Karlovcu. Junija 1833 je bil povišan v feldmaršalporočnika in postavljen za poveljnika divizije v Petrovaradinu. Novak je bil visoke in krepke postave, zdrav in je z lahkoto prenašal vse vojaške težave. Dobro je govoril in pisal nemško in slovensko, nekoliko tudi češko, francosko in italijansko. Njegova poročila so bila jedrnata in slogovno zelo razumljiva ter jasna. Dobro je obvladal tudi matematiko, zgodovino in zemljepis. Bil je trdnega, živahnega in poštenega značaja. Vsi so ga cenili in spoštovali, vojaki pa so ga imeli zelo radi. Kot poveljnik je bil strog, pravičen in zelo energičen. V vojaških vedah in veščinah je bil odlično izurjen, kot oseba tudi priden in marljiv. Predstojniki so vedno hvalili ne samo njegov osebni pogum, temveč tudi razumnost in delavnost. Udeležil se je vseh bitk proti Napoleonovi francoski vojski. V bojih je bil trikrat ranjen. 1. marca 1836 se je v Slavoniji upokojil in se naselil v Ödenburgu, kjer je ostal vse do 1839. Zatem se je preselil na Dunaj in 1851 v Gradec, kjer je 15. februarja 1860 tudi umrl, star 86 let. Pokopan je v družinski grobnici na pokopališču sv. Lenarta.