Napredno iskanje
sl
sl en it hu
Pisava
100%
125%
150%
200%
Barve
Privzete barve
Visok kontrast
Obrnjene barve
Črno belo
Kazalec
Resetiraj

MLINARIČ, Jože

Jože Mlinarič - Rast, julij 1995, let. 6, št. 3–4, str. 233

Foto galerija

Rojen:
13. marec 1935, Maribor
Umrl:
13. november 2021, Maribor
Poklici in dejavnosti:
Občina:
Leksikon:

Otroštvo je kot najstarejši od sedmih otrok preživljal v Mariboru, kjer so imeli njegovi starši vrtnarijo.  Leta 1946 je pričel obiskovati klasično gimnazijo v Mariboru in leta 1954 maturiral. Nato se je vpisal na Filozofsko fakulteto v Ljubljani, kjer je leta 1961 diplomiral na oddelku za klasične jezike, leta 1969 pa še na oddelku za zgodovino. Leta 1977 je na isti fakulteti doktoriral iz teme o srednjeveškem latinskem epu Vita Mariae metrica. Leta 1985 je bil habilitiran za rednega profesorja za zgodovino fevdalizma in za pomožne zgodovinske vede.

Njegova prva zaposlitev je bilo delovno mesto profesorja na gimnaziji na Ravnah na Koroškem leta 1959, zatem pa je od 1962 do 1965 služboval kot gimnazijski profesor v Novem  mestu, kjer je poučeval latinščino, zgodovino in nemški jezik, do leta 1971 še honorarno. V letih 1965–1971 je bil arhivar v Dolenjskem muzeju Novo mesto, zatem pa se je z družino, ki si jo je ustvaril v Novem mestu (življenjska sopotnica Novomeščanka Maja Mlinarič, roj. Klemenčič, je bila v letih 1961–1971 knjižničarka v Študijski knjižnici Mirana Jarca v Novem mestu), vrnil v rodni Maribor in se zaposlil v tamkajšnjem Pokrajinskem arhivu, kjer je v letih 1971–1990 vodil oddelek za starejše gradivo. Sprva je, do leta 1990, honorarno predaval na oddelku za zgodovino na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru, nato pa je bil na omenjeni fakulteti redno zaposlen kot predavatelj do upokojitve leta 2000. Leta 2003 je postal prejemnik naslova zaslužnega profesorja Univerze v Mariboru. Od leta 1995 je bil izredni, od leta 2001 pa redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti.

Jože Mlinarič je ustvaril zelo obsežen znanstveni opus. Poleg številnih člankov in razprav v strokovnih revijah in publikacijah (npr. razprave o zgodovini zemljiških gospostev in župnij v Mariboru in okolici) je v letih od 1982 do 2009 objavil osem monografij o zgodovini devetih srednjeveških samostanov na Slovenskem in s tem opravil ogromno delo. Med monastičnimi monografijami gre posebno mesto monografiji o stiškem samostanu (Stiška opatija 1136–1784, Dolenjska založba Novo mesto 1995, 1156 strani), saj stiški samostan velja za naše najpomembnejše srednjeveško versko in cerkveno (je ustanovitelj večine župnij na Dolenjskem) ter kulturno in izobraževalno središče ter za enega največjih zemljiških gospostev na Dolenjskem. Med pomembnejšimi objavami je tudi njegovo Gradivo za zgodovino Maribora v 35 zvezkih, ko so izhajali od 1975 do 2010. V času svojega bivanja in delovanja v Novem mestu je sestavil pomemben zgodovinski vir, Bibliografijo Novega mesta, objavljeno v zborniku Novo mesto 1365–1965, Prispevki za zgodovino mesta, katerega sourednik je bil (1969).

Iz latinščine, stare grščine in nemščine je prevedel več del starogrške, rimske in srednjeveške nemške literature, med drugim so to Anakreontika ali pesmi o vinu in ljubezni (1968), Valvasorjevo Prizorišče človeške smrti (1969), skupaj s Kajetanom Gantarjem Teokritove Idile (1984). V dolenjskem regionalnem časopisu Dolenjski list je objavil tudi svoj prevod odlomkov iz Valvasorjeve Slave vojvodine Kranjske, ki govorijo o dolenjskih gradovih.

Sodeloval je v mednarodnih komisijah in pri številnih uspešnih pogajanjih za izročitev arhivskega gradiva in drugega kulturnega blaga, odpeljanega v Avstrijo (npr. gradivo Jožefinskega katastra). Prav tako je sodeloval na mednarodnih simpozijih, zlasti monastičnih. Raziskoval pa je tudi zgodovino vinogradništva na Štajerskem.

Je dobitnik številnih priznanj in nagrad, začenši s študentsko Prešernovo nagrado za diplomsko nalogo o posesti kostanjeviške gospoščine leta 1970.

 

Kostanjeviško gospostvo: po urbarju iz 1625 (1970)
Topografija posesti kostanjeviške opatije 1234–1786 (1972)
Gradivo za zgodovino Maribora (1975–2010)
Kostanjeviška opatija 1234– 1786 (1987)
Kartuzija Pleterje 1403–1595 (1982)
Kartuziji Žiče in Jurklošter (1991)
Stiška opatija 1136–1784 (1995)
Marenberški dominikanski samostan : 1251-1782 (1997)
Kartuzija Bistra (2001)
Studeniški dominikanski samostan : ok. 1245-1782 (2005)
Dominikanski samostan na Ptuju (2009) itd.

Študentska Prešernova nagrada, 1970
Nagrada Sklada Borisa Kidriča, 1988
Glazerjeva listina za dosežke na področju kulture, 1988
Zlata plaketa Univerze v Mariboru za izjemne dosežke na znanstveno-raziskovalnem in pedagoškem področju, 1998
Glazerjeva nagrada Mestne občine Maribor za življenjsko delo, 2003
Naziv častnega občana mesta Maribor, 2008
Naslov viteza komendatorja sv. Gregorja Velikega iz svetnega reda, ki mu ga je podelil papež Janez Pavel II. za dosežke pri raziskovanju starejše slovenske cerkvene zgodovine, zlasti še preteklosti naših srednjeveških samostanov, 1999
Častni član Arhivskega društva Slovenije, 2004
Častni predsednik Zgodovinskega društva dr. Franca Kovačiča v Mariboru, 2005

225 let novomeške gimnazije. Novo mesto: Gimnazija, 1971, str. 332.
Markelj, M. Dr. Jože Mlinarič šestdesetletnik. Dolenjski list, 30. 3. 1995, let. 46, št. 13, str. 8.
Marolt, J. Erudit evropskega pomena: pogovor z zgodovinarjem in klasičnim filologom prof. dr. Jožetom Mlinaričem ob njegovi 60-letnici. Rast: revija za literaturo, kulturo in družbena vprašanja, julij 1995, let. 6, št. 3–4, str. 233–250.
Jože Mlinarič. (citirano 13. decembra 2021). Dostopno na naslovu https://www.sazu.si/clani/joze-mlinaric

 

Avtor/-ica gesla: Darja Peperko Golob, Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto
Datum prvega vnosa: 15. 12. 2019 | Zadnja sprememba: 28. 6. 2022
Darja Peperko Golob. MLINARIČ, Jože. (1935-2021). Obrazi slovenskih pokrajin. Mestna knjižnica Kranj, 2020. (citirano: 9. 8. 2022) Dostopno na naslovu: https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/oseba/mlinaric-joze/
Prijavi napako