Med leti 1811-16 je obiskoval gimnazijo v Ljubljani. Filozofijo in prvi letnik bogoslovja je končal v Ljubljani.
Leta 1820 je postal skriptor v licejski knjižnici v Ljubljani. Od leta 1822 je bil suplent v drugem letniku humanistike. Leta 1823 je postal profesor humanistike in dobil službo v Kopru. Od leta 1827 dalje je bil profesor humanistike v prvem in drugem humanitetnem razredu v Ljubljani. Izmenjaje je poučeval najprej s Čopom, potem s Petruzzijem.
Bil je veli Slovenec. Prijateljeval je s Prešernom in Čopom, s slednjim si je tudi dopisoval. Prešeren mu je podaril lastnoročni prepis Svetega Senana. Do dijakov je bil zelo skrben. Spodbujal jih je pri pisanju počitniških nalog v latinskem, nemškem in slovenskem jeziku. Vsem razredom višje gimnazije je preskrbel po tri izvode Novic. Dijaki so mu bili hvaležni. Ko je prestal hudo bolezen so mu v Novicah leta 1845 objavili pesem z naslovom L. Martinaku po srečno prestani bolezni.
Po marčni revoluciji je pristopil k Slovenskemu društvu in postal društveni odbornik.
Slovenski biografski leksikon, 2. knjiga, Ljubljana 1933-52