Njegov oče je bil cerkovnik in organist. Poročen je bil s polsestro goriškega nadškofa Jožeta Balanta. Leta 1826 je končal gimnazijo v Ljubljani. Bogoslovje je študiral v Gorici. Posvečen je bil leta 1830. Leta 1833 je na Dunaju napravil doktorat iz bogoslovja. Postal je dvorni kaplan pri goriškem nadškofu Balantu (stricu po njegovi mami), hkrati je predaval dogmatiko na centralnem bogoslovnem učilišču. Po stričevi smrti je leta 1834 prestopil v tržaško-koprsko škofijo. Preselil se je v Trst, kjer je bil notar in kancler pri Mariji Veliki v starem mestu. 11. januarja 1844 je postal gubernialni svetnik v Benetkah. 7. oktobra 1846 ga je cesar Ferdinand I. imenoval za tržaško-koprskega škofa. Papež Pij XI. ga je potrdil 21. decembra istega leta. 11. aprila 1847 je bil v Gorici posvečen, 18. aprila v Trstu, 2. maja pa v Kopru vmeščen. Povečal je število župnij v svoji škofiji. Uvajal je slovenske pridige tudi po mestnih cerkvah. Pomagal je pri gradnji in dozidavi številnih cerkva. Leta 1849 je v Trstu odprl semenišče za bogoslovce. Skrbel je za povezave med slovensko in hrvaško duhovščino. Zavzemal se je za ljudsko šolstvo. Bil je član istrskega sabora v Poreču. V letih 1869-70 se je udeležil vatikanskega koncila, kjer je bil na strani koncilske manjšine, ki je nasprotovala krepitvi papeževe moči. V noči iz 8. na 9. februar 1875 ga je zadela kap. Pokopan je bil v kapucinski cerkvi v Trstu. Leta 1882 so mu v župnijski cerkvi v Naklem postavili doprsni kip, ki ga je napravil kipar Zajc.
Slovenski biografski leksikon, 1. knjiga, Ljubljana 1925-32
Osebnosti, od A do L, Ljubljana 2008