Napredno iskanje
sl
sl en it hu
Pisava
100%
125%
150%
200%
Barve
Privzete barve
Visok kontrast
Obrnjene barve
Črno belo
Kazalec
Resetiraj

LAPANJA, Franc

Franc Lapanja direktor gostilne NEBESA - osebni arhiv Brigite Erjavec Foto: Iztok Bončina

Foto galerija

Rojen:
27. november 1924, Kanomlja, Kraljevina Italija
Umrl:
29. september 2015, Ljubljana, Republika Slovenija
Psevdonim:
Nebeški oče
Poklici in dejavnosti:
Kraji delovanja:
Občina:
Leksikon:

Bil je najstarejši otrok in edini sin rudarja Jerneja Lapanje in gospodinje Julijane. Odraščal je z dvema mlajšima sestrama, Slavico in Ivico.
Družina je v Frančevih rosnih letih živela v Kanomlji, vasi v neposredni bližini Idrije. Tam je začel obiskovati italijansko osnovno šolo. Dokončal jo je v Idriji, kamor se je družina preselila pri njegovih osmih letih. Šolanje je zaključil na pripravljalni šoli k delu (Scuola secondaria di avviamento e lavoro) v Idriji.
Nato se je v domačem kraju zaposlil kot trgovski vajenec in delal do vpoklica v italijansko vojsko, kjer je služil do njene kapitulacije (leta 1943). Od tam je najprej odšel v partizane, potem pa se je zaradi bolezni vrnil domov (1944). Po končani vojni je moral na zdravljenje v Rovinj, v bolnico za TBC. Ko se je od tam vrnil v Idrijo, se je kot referent za trgovino zaposlil na Mestnem okraju. V naslednjih letih se je še boril z boleznijo, tako je moral zamenjati več delovnih mest in naposled (1954) so ga spoznali za invalida.
V gostinstvu se je potem zaposlil leta 1955, sprva kot “preddelavec”. Na prigovarjanje prijateljev, ki so prepoznali njegove sposobnosti, se je v šestdesetih letih prijavil na razpisano delovno mesto direktorja gostilne Pod gradom (kot se je tedaj uradno imenovala idrijska knapovska gostilna, pred vojno znana kot Nebesa). Ko je prevzel lokal, ki so ga do takrat pri življenju ohranjali upokojenci, se je najprej lotil njegovega preurejanja. V kletnih prostorih je uredil kuhinjo, gostinski prostor pa razširil na celotno pritličje. V stavbi je pridobil zgornje nadstropje. S tem je gostišče dobilo prostorno sobo za poročne pogostitve in tudi zunanjo teraso. Gostilni je povrnil staro, predvojno ime Nebesa. Franc Lapanja je v želji, da bi privabil nove goste, popestril jedilnik, ki je bil sprva sestavljen iz dokaj enostavnih jedi. V ponudbo je vključil tradicionalne idrijske žlikrofe in jih tako iz domačih idrijskih kuhinj, kot prvi, postavil na gostilniško mizo, kjer jih zaradi njihove zahtevne izdelave in strežbe do tedaj še nikoli niso ponujali. Gostilna je prav po njih, stregli so le sveže izdelane, zaslovela daleč naokoli in postala zaščitni znak in blagovna znamka Idrije. S podporo in pomočjo lastne razširjene družine je Nebesa vodil dobrih šestindvajset let in v tem času se ga je oprijel tudi vzdevek Nebeški oče. Čeprav so bila Nebesa uradno del sozda Mercator, tozda Gostinstvo, so v resnici delovala kot povsem avtonomna enota. Neodvisna od skupnega upravljanja so imela Nebesa svoj plačni sistem, vključno s sistemom nagrajevanja.
Franc Lapanja je bil poročen (1966) z Marijo Bratuš, ki je v zlatih časih gostilne Nebesa vodila njeno kuhinjo. Leta 1969 se jima je rodila hčerka Brigita.
Po njegovi upokojitvi, leta 1980, je gostilna nekaj časa še obratovala, a njen čas se je z različnimi najemniki v dobi tranzicije počasi izpeval in v prvi polovici devetdesetih let so se Nebesa dokončno zaprla.

Idrijski žlikrofi so bili prva slovenska jed, ki je bila zaščitena na ravni Evropske zveze (2010) kot “zajamčena tradicionalna posebnost”. Pod imenom idrijski žlikrofi jo je dovoljeno tržiti le z ustreznim certifikatom. Zaščitena sta tako recept kot postopek izdelave, predpisana je tudi njihova oblika.

Bucik Ozebek, N. Nebeški oče prisega na sveže žlikrofe. Dnevnik, 2012, let. 62, št. 200, str. 20.
Ustni viri: Brigita Erjavec, Ivica Skrt, Anica Bratuž, Vanja Leskovec, 2021.

Avtor/-ica gesla: Danila Zalatel, Mestna knjižnica in čitalnica Idrija
Datum prvega vnosa: 12. 4. 2021 | Zadnja sprememba: 12. 4. 2021
Prijavi napako