V svojem rojstnem kraju je preživel tudi otroštvo in učna leta. Po vojni leta 1946 in 1948 je bil dijak industrijsko-rudarske šole. Kmalu po vojni, leta 1949 se je odpravil na delo v bližnjo Avstrijo, kjer si je služil kruh z delom pri kmetih. Tu je ostal štiri leta. Leta 1953 pa ga je pot vodila v negostoljubne predele Kanade, kjer je rudaril do leta 1964. Ravno tu se je navdušil nad lepotami narave, ki jim je posvečal ves svoj prosti čas. Poleg proučevanja metuljev se je začel ukvarjati tudi z naravoslovno fotografijo. Kupil si je prvi fotografski aparat Hasselbad. Po vrnitvi v Mežico leta 1965 si je ustvaril dom ter družino in delal v mežiškem rudniku. Tri leta kasneje je zbolel in je veliko časa preživel po bolnišnicah in nazadnje se je leta 1980 upokojil. Ravno čas pred upokojitvijo in po njej je bil najbolj ploden za njegovo fotografsko ustvarjanje. Bil je fotograf, samouk, ki je svoje znanje pridobival iz mnogih knjig in strokovnih revij. Maks Kunc je bil discipliniran človek, na kar nas navajajo zapiski v dnevniku, ki ga je vodil od leta 1973 dalje. Zapiski so vredni poglobljenega študija, saj prinašajo biološke statistične podatke za floro in fauno v okolici Mežice. Pogosto so dodani podatki o fotografskih posnetkih. Beležil je, katero strokovno literaturo si je nabavil in kaj je študiral. Urejeno je imel tudi bogato strokovno knjižnico z literaturo v angleškem in nemškem jeziku. S pomočjo prijateljev naravoslovcev je uspel objaviti posnetke v različnih revijah: Proteusu, Pionirju in Lovcu. Okrog 60 vrhunskih posnetkov pa je posredoval fotoagenciji Okapia v Frankfurtu in leta 1997 je bil v neki tuji fotografski reviji objavljen njegov posnetek cekinčka spreminjavčka. Zapuščino Maksa Kunca, ki poleg ostalega obsega več kot 3000 posnetkov iz narave, je zbral Koroški pokrajinski muzej v Slovenj Gradcu.
- Koroški fužinar, 1996, št. 2, str. 10.
- Odsevanja, 1998, št. 31/32, str. 68-69.
- Maks Kunc: naravoslovni fotograf (1930-1996). Slovenj Gradec, 1998.