KRIŽANČIČ, Jože

Otroška in osnovnošolska leta je preživel v Vitni vasi na Bizeljskem, leta 1941 je bil od tam izgnan in je tako vojno preživel v nemških taboriščih. Po vojni je obiskoval nižjo in nato še srednjo kmetijsko šolo v Mariboru ter leta 1971 ob delu diplomiral na tedanji mariborski Višji agronomski šoli.

Leta 1949 se je preselil na Ptuj in se v okviru Kmetijskega kombinata Ptuj zaposlil na kmetijskem gospodarstvu v Podlehniku, kjer je bil 23 let, vse do upokojitve leta 1983, upravnik enote vinogradništva in sadjarstva. Uspešno je vodil posodobitev in razvoj vinogradništva, si prizadeval za izboljšanje delovnih in življenjskih pogojev prebivalstva Haloz ter za ureditev socialnega in pokojninskega zavarovanja nekdanjih viničarjev.

Ob delu je bil vključen v družbeno in gospodarsko življenje Podlehnika in takratne ptujske občine. V Krajevni skupnosti Podlehnik je bil med pobudniki in organizatorji gradnje in vzdrževanja cest, gradnje mladinskega doma, ki je kasneje postal Zadružni dom, elektrifikacije, vodovoda in drugih komunalnih naprav. Na Ptuju je opravljal številne dolžnosti kot odbornik Občinskega ljudskega odbora, pozneje občinske skupščine. Sodeloval je v vodstvu občinskih organizacij Socialistične zveze delovnega ljudstva (SZDL) in v občinskem združenju borcev NOV ter delal na mnogih drugih področjih. Zelo dejaven je bil v sindikatih, še posebej v Kmetijskem sindikatu z namenom, da bi dosegel izboljšave za delavce v kmetijstvu in živilski industriji. Po upokojitvi je opravljal odgovorne dolžnosti v Krajevni skupnosti (KS) Dušan Kveder. Bil je med pobudniki in prvimi uresničevalci obnove starega mestnega jedra Ptuja in kot predsednik samoupravne stanovanjske skupnosti veliko prispeval k izboljšanju stanovanjskih razmer mnogih ljudi. Bil je ustanovni član in predsednik Društva izgnancev Ptuj (1991–2012) in podpredsednik Društva izgnancev Slovenije (DIS) (2000–2012), danes je član častnega razsodišča DIS in odgovorni urednik časopisa DIS Vestnik. Je član Slovenskega reda vitezov vina in aktiven član ptujskega Združenja borcev.

Začetke njegovega literarnega ustvarjanja predstavljajo članki, ki jih je objavljal v različnih časopisih, v Borcu in v Zborniku izgnancev pa sta izšli njegovi črtici Poslednji kozarček in Jutro v taborišču. Leta 1990 je izdal svoj prvi roman Zlati srci, ki je zapisan v domačem bizeljskem narečju in pripoveduje zgodbo njegovega otroštva. Zatem je izdal še šest knjig, v katerih skozi preplet proze in poezije piše o vinogradništvu, viničarskem življenju, izgnanstvu ter svojih spominih. Njegova misel, Še vedno bodo severni vetrovi brili tukaj okrog, zvesto varuj grudo svojo slovenski rod, je zapisana na leta 2002 postavljenem spomeniku izgnancem v Mariboru.

Leta 2016 je postal častni član Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije.