Jožef Kragl je bil prvi stalni voditelj tržiške šole od 6. oktobra 1879 do 2. decembra 1905. Rodil se je kot edini otrok očeta Valentina Kragla in matere Karoline, rojene Pencin. Kot nekajmesečnem dojenčku mu je oče umrl, zato ga je vzgajala mama.
Kragl je obiskoval ljudsko šolo v Tolminu, kjer je bil vzoren učenec. Svoje šolanje je leta 1861 nadaljeval v Gorici, kjer je zaključil normalko in se vpisal na gimnazijo. V tem času je izgubil tudi mamo in zaradi finančne situacije si je izbral poklic, s katerim bi se lahko preživljal. Tako je leta 1873 kot učitelj vstopil v Al. Waldherrjev zavod v Ljubljani, kjer je ostal do junija 1878. Tu mu je prav prišlo znanje jezikov, saj je dobro obvladal slovenščino, nemščino in italijanščino. V času službovanja na Waldherrerjevem zavodu je leta 1877 opravil tudi preizkus usposobljenosti za učitelja na javnih ljudskih šolah.
Leta 1878 je bil premeščen v Kočevje kot stalni učitelj, od tam pa je v istem letu odšel v Tržič, saj je bil izbran na razpisano mesto za nadučitelja in šolskega voditelja. 27. septembra je nastopil z delom, ki ga je opravljal do svoje smrti.
Preko prijatelja je v Tržiču spoznal tudi svojo življenjsko sopotnico, Marijo Ahačič iz poznane tržiške rodbine Kajtan. Poročila sta se 29. avgusta 1881, v zakonu pa se jima je 15. oktobra 1883 rodil edini sin Viktor, ki je bil 14. Junija 1908 posvečen v mašnika.
Od leta 1895 pa do svoje smrti je bil član krajnega šolskega sveta kot zastopnik učiteljstva. Zaradi svojih načel in trdnih stališč mu je uspelo preprečiti, da v njegovem času učiteljevanja šola v Tržiču ni postala čisto nemška šola.
Jožef Kragl je bil zaveden Slovenec in je za časa svojega življenja vestno zbiral drobce o zgodovini Tržiča. Njegova kratka »Zgodovina Tržiča« je ostala v rokopisu. Je pa s tem delom nadaljeval tudi njegov sin Viktor in ga leta 1936 objavil v Zgodovinskih drobcih župnije Tržič.
Jožef Kragl je imel veliko zaslug na področju šolstva. Njegova pokončna drža, načela in ljubezen do poučevanja so se odražali tudi v zasebnem življenju. Svojemu edinemu sinu Viktorju je bil ljubeč in skrben oče, kar potrjujejo tudi pisma. Viktor je delce objavil v Cerkvenih glasnikih župnije Tržič leta 1930 (št. 1-5).
Eva Maršič
Zgodovinski drobci župnije Tržič : Župni urad, Tržič, 1936, str. 232-233
Cerkveni glasnik za tržiško župnijo : Župni urad Tržič, Tržič (1929, 1930)