KOŠTIÁL, Rožana

Rodila se je v Novi vasi očetu Ivanu Rojacu, kmetu, in materi Ani Gorela, gospodinji in kmetici. V letih od 1956 do 1964 je obiskovala Osnovno šolo v Ravnu in Sečovljah, od 1964 do 1968, pa gimnazijo v Piranu. Nato se je vpisala na Pedagoško akademijo v Ljubljani in diplomirala iz slovenščine s književnostjo in zgodovine leta 1975. V letih 1994−1998 je študirala etnologijo in kulturno antropologijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani in diplomirala leta 1999. Med leti 2004 in 2008 je študirala na podiplomskem doktorskem študiju na programu Zgodovina Evrope in Sredozemlja na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem. Doktorirala je leta 2016 z disertacijo Ljudsko pesništvo šavrinskega dela Slovenske Istre, ki je rezultat 50 letnega raziskovanja.

Od leta 1971 do 2012 je bila učiteljica slovenščine in knjižničarka na Osnovni šoli Šmarje pri Kopru, z nazivom pedagoška svetnica. Od leta 2001 do 2012 je bila višja strokovno-raziskovalna asistentka Znanstveno-raziskovalnega središča Univerze na Primorskem, v obdobju med 2006 in 2012 je bila asistentka pri predmetu Zgodovina in etnologija Istre na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem.

Ob osnovni zaposlitvi na šoli, poučevanju slovenščine, knjižničarstvu in zborovodstvu, se je njeno delo nadaljevalo z mladimi in odraslimi na vasi (pevske skupine: Šavrinke, Šavrinske púpe en ragacóni, več posvetnih in cerkvenih pevskih zborov). Ukvarja se z raziskovanjem življenja Istranov (etnologija, folkloristika, etnomuzikologija, zgodovina, jezik – narečje). Rezultate dognanj je predstavljala v živo doma in v tujini (nastopi, predavanja, delavnice), na RTV (31 samostojnih prispevkov), z zvočnimi zapisi ljudskih pesmi (3 zvočne kasete in 4 CD-ji) v izvedbi Šavrinske púpe en ragacóni ter pisnimi objavami. V samostojni knjigi so izšle Ljudske iz šavrinske Istre: ćiv, ćiv, ćiv, sen miken, ma sen živ (1996). S predstavljanjem življenja Istranov, posebno šavrinske žene-matere na številnih (več kot 730) gledališko prepričljivih in tudi humornih javnih nastopih v narečju in v šavrinski istrski noši, so jo ljudje začeli imenovati Šavrinka, kar si šteje v čast. Samostojno in kot mentorica več pevskih etno skupin je predstavila Slovensko Istro doma in na tujem (Hrvaška, Italija, Avstrija, Nemčija, Kanada).

Z etnoloških vidikov je obravnavala različne teme. Prizadevala si je za ovrednotenje narečja kot maternega jezika. S strokovnimi referati je sodelovala na Primorskih slovenističnih dnevih (Narečje in šola, Šolstvo v Koprskem primorju po letu 1945), na mednarodnih sestankih Slovenski dialekti v stiku in na seminarjih za slaviste, etnologe, učitelje, vzgojitelje, knjižničarje, glasbenike.

Smoter njenih dolgoletnih prizadevanj je spoznavanje dediščine Slovenske Istre, njeno ustrezno vrednotenje v domačem okolju in širšem slovenskem prostoru, pa tudi v stroki. S svojim delovanjem prispeva k utrjevanju istrske identitete, saj je poživila zanimanje za dediščino, ki je bila predolgo anonimna in vrnila dostojanstvo narečni besedi ter ljudskemu petju. Javnost je prepoznala pomen njenega dela, o čemer priča niz priznanj.

O njenem ustvarjalnem delu je izšla vrsta člankov, intervjujev in ocen, med drugimi so o njej pisali: Tone Pavček: Rožana, lepota Istre (v esejistični knjigi Čas duše, čas telesa drugi del, Ljubljana, 1997); Milan Rakovac: Ćiv, ćiv – vierši šavrinski po moju prikrojeni za dobru ruku Rožani Koštiál (v Cha for Kids: pismarica ditinjska, Zagreb, 2004); Milan Gregorič: Rožana Koštiál (v knjigi Ljudje mojega časa, Trst, 2005).