
Njegov oče Ivan je bil iz Sela na Vipavskem, mati Marija pa iz Vrtovina. Imela sta številno družino z devetimi otroki. Ivan je doma končal osnovno šolo, potem pa se je izučil za zidarja. S sedemnajstimi leti je z očetom emigriral v Jugoslavijo. Živel je v Zagrebu, Dubrovniku in Cetinju. Bil je aktiven v sindikatih, pri organizaciji stavk ter v KPJ. Leta 1938 so ga jugoslovanske oblasti pregnale na Madžarsko, od tam pa v Avstrijo. Avstrijska žandarmerija ga je izročila jugoslovanski, ta pa italijanskim karabinjerjem. V Italiji je moral odslužiti vojaško obveznost. V času služenja vojaštva je deloval protifašistično in se povezoval s podobno mislečimi ljudmi.
Proti koncu leta 1942 je iz italijanskega Barija pobegnil v Jugoslavijo in v okolici domačega kraja organiziral sestanke, ustanavljal odbore OF, Zveze slovenske mladine in partijske celice. Bil je sekretar pokrajinskega komiteja KPS.
Ker so italijanske oblasti v njem videle nevarnost, so za njim razpisale tiralico. Umrl je 7. marca 1943, ko so ga italijanski karabinjerji obkolili v njegovem skrivališču. Ker je uvidel, da se ne more rešiti, se je sam ustrelil.
Po končani vojni je bil leta 1953 proglašen za narodnega heroja. V njegov spomin je postavljena spominska plošča na hiši v Vrtovinu, kjer je umrl, ter na nekdanji šoli v Selu.
I.L. Osmi naboj je prihranil zase: 60. obletnica smrti Ivana Kosovela – Serženta. Oko, 2003, let. 11, št. 364, str. 8.
Primorski slovenski biografski leksikon: 8. snopič. Gorica: Goriška Mohorjeva družba, 1982, str. 142.