KOROŠEC, Luka

Ko je leta 1754 avstrijska cesarica Marija Terezija v habsburških deželah izvedla popis prebivalstva, je popisovalec pri »Ta vel’kem Jurjevcu«, v hiši družine Korošec, na Koprivniku naštel tri rodove: deda Jakoba, njegova sinova Jakoba in Tomaža, Tomaževo ženo Marijo in njune otroke Marijo, Heleno, Marjeto, Nežo, Luka in Elizabeto. Ko je bil Luka star 9 let, sta eden za drugim umrla najprej njegov ded Jakob in nato še njegov oče Tomaž. Ovdoveli materi Mariji je pri vzgoji otrok pomagal Lukov stric Jakob, ki je za pokojnim bratom prevzel vodenje kmetije. Luka je moral hitro odrasti.

Ko je Luka dopolnil 23 let, se je prvič poročil. Mežnarjeva Mina iz Jereke je Luki hitro povila hčerko Marijo. Toda čez dobri 2 leti je Luka že postal vdovec. Ni dolgo žaloval, saj se je leta 1773 poročil še drugič. Nevesto si je izbral na Gorjušah. Z Mino Strgar je bil poročen kar 45 let in v tem času mu je rodila 11 otrok. Luka se je preživljal s skromno kmetijo, dodaten zaslužek pa je poiskal v Zoisovih rudnikih na Gorjušah.

Žiga Zois je v spodbudo za čimprejšnjo osvojitev Triglava razpisal denarno nagrado. Lovrenca Willomitzerja, ki ga je nastavil za ranocelnika v Stari Fužini, je nagovoril, da zbere domačine in organizira odpravo na Triglav. Spremljali so ga rudarja Luka Korošec s Koprivnika in Matevž Kos iz Jereke ter lovec Štefan Rožič s Savice. Prvi so uradno vrh dosegli leta 1778. Od treh domačih vodnikov sta bila dva rudarja, kar je zanimivo, saj naj bi bili za raziskovanje gora bolj primerni divji lovci. Tak izbor članov odprave je bil verjetno povezan s tem, da je bil žiga Zois lastnik fužin v Bohinju in so poleg raziskovalnega dela iskali tudi informacije o nahajališčih železove rude v višjih legah pod Triglavom. Poleg tega pa so bili rudarji dobro usposobljeni za zahtevnejše plezanje.

Med štirimi prvopristopniki je bil Korošec »najbrž prvi, ki je pristopil na vrh, odkar svet stoji«. Pot »štirih srčnih mož« iz Bohinja je na vrh Triglava trajala 3 dni. 24. avgusta so prišli do pastirskih stanov na Velem polju. Naslednji dan so se odpravili preveriti, katere pot bi bila najbolj primerna za vzpon na Triglav, prespali so pod Triglavom. 26. avgusta zjutraj so od tam krenili po poti, ki se jim je prejšnji dan zdela najboljša za dosego cilja – proti hrbtu Kredarice, od tam preko Triglavskega ledenika, v zahodni smeri pod zadnjo glavo Triglava in od tam po severnem robu na najvišjo točko Triglava. Vreme je bilo jasno, brez vetra in ne premrzlo. Na vrhu so se pomudili kakšni dve uri. V tem času naj bi v dve skali vklesali začetnice imen in priimkov, pomembnih zanje: I (cesar Jožef II.), SZ (Žiga [Sigmund] Zois), H (Hacquet), L (Lovrenc [Willomitzer]), K ([Matevž] Kos), LK (Luka Korošec). V dolino so se vrnili še istega dne. Med sestopanjem so pot zaznamovali s kamnitimi možici, da bi se znali naslednjič vrniti po isti poti. S tem pa so izvedli tudi prvo dokumentirano markiranje poti v slovenskih gorah.

Luka Korošec je leta 1782 na vrh Triglava popeljal Balthasarja Hacqueta, pozneje pa o njegovem gorskem vodenju ni več podatkov.