Vinko Korošak se je rodil kot sedmi otrok očetu Jožefu in materi Mariji Holc. Zgodnje otroštvo je preživljal v svojem rojstnem kraju. Osnovno šolo in nižjo gimnazijo je od leta 1941 obiskoval pri Svetem Juriju ob Ščavnici in v Gornji Radgoni. Šolanje je nadaljeval na višji gimnaziji v Murski Soboti, nato pa na Prvi gimnaziji v Mariboru, kjer je leta 1955 maturiral. V Ljubljani je nadaljeval študij na gozdarski fakulteti, med študijem je odslužil tudi leto dni vojaščine in nato 1963. diplomiral iz lovnega turizma.
Kot štipendist se je leta 1963 zaposlil na Kmetijskem kombinatu, pri temeljni organizaciji združenega dela Gozdarstvo v Gornji Radgoni. Leta 1968 se je poročil z Berto Bohinec s Cvena pri Ljutomeru, profesorico biologije in kemije, in se preselil v Renče pri Novi Gorici. Zaposlil se je kot kriminalist za gospodarstvo na tedanji novogoriški Upravi javne varnosti. Leta 1969 se je v Ljubljani strokovno izpopolnjeval na področjih gospodarskega kriminala, gospodarskega in kazenskega prava, upravnega postopka in sodne medicine. Kot kriminalistični inšpektor je bil na položaju vodje službe za gospodarsko kriminaliteto. Leta 1978 se je preselil v Šempeter pri Gorici, kjer živi še danes. Leta 1986 se je zaposlil kot gozdarski inšpektor na novogoriškem Medobčinskem inšpektoratu, pristojen za območje Soškega gozdnega gospodarstva Tolmin. Leta 1996 se je upokojil.
Že kot mladenič je veliko bral, budil in razvijal svojo notranjo potrebo in željo po pisateljevanju. Od študijskih let naprej je svoje misli zapisoval in zapise shranjeval, pisateljevanju pa se je intenzivneje posvetil šele po upokojitvi. Prispeva tudi članke v Primorske novice, Delo (Pisma bralcev), Primorska srečanja …
Dela:
Pojoče strune kraške burje: Ilirske province, 2013
Stotnik Valvasor, 2012
Ujemite Osamo bin Ladna: satira, 2012
Grofje Coronini Cromberg, 2010
General Maister: 1874–1934: legenda, resničnost in ponos, 2009
Kmečka dinastija: 1500–2000: Prlekija, 2003
Nadškofove ječe: zgodovinska povest, 2000
Veliko sonce nad Evropo, 1999
Ob zeleni reki: nasvidenje čez dvajset let, 1998
Vir: Marijan F. Kranjc, 2013.