Napredno iskanje
Pisava
100%
125%
150%
200%
Barve
Privzete barve
Visok kontrast
Obrnjene barve
Črno belo
Kazalec
Resetiraj

KOCJANČIČ, Anton

KOCJANČIČ Anton
Foto: Arhiv knjižnice

Foto galerija

Rojen:
26. maj 1884, Zgornje Gorje, Slovenija
Umrl:
14. april 1962, Krnica, Slovenija
Poklici in dejavnosti:
Občina:
Leksikon:

Bil je kmečki človek in samouk. Risanje, glasba in pisanje so mu bili kot talenti položeni že v zibelko.
Rojen je bil kot drugi otrok očetu Matevžu in materi Ivani, z dekliškim priimkom Zajc. Oče, iz Lazov (po domače pri Gregoriču), je prevzel Mačkovo posestvo v Gorjah. Žena mu je umrla ob četrtem porodu in ostal je sam s tremi otroki, zato je skrb zanje in gospodinjska dela prevzela materina sestra Neža.
Osnovno šolo je obiskoval v Zgornjih Gorjah. Napredna učitelja Janko in Jože Žirovnik sta kmalu opazila talentiranega učenca. Prebral je vse knjige v šolski knjižnici. Na paši in ob dolgih zimskih večerih je bral letnike Stritarjevega Zvona, Ljubljanskega zvona, Slovana ter Doma in sveta. Čtivo sta mu posojala tudi učitelja.
Zelo zgodaj je občutil veselje do slikanja. Občudoval je slovenske impresioniste in želel priti v Jakopičevo slikarsko šolo v Ljubljani, vendar ga oče tja ni mogel poslati, saj je bila skrb za preživetje pomembnejša. V njegovi zapuščini je ostalo kar nekaj risb.
Leta 1907 je bil med ustanovnimi člani Godbe Gorje, ki ji je bil zvest 50 let. Takrat so godci igrali na pamet, brez not. Igrali so pri bogoslužju v cerkvi in na veselih svatovščinah. Skladbo Šumi Marica so kot prvo zaigrali po notah. Mačkov Tonej je igral, učil mlade glasbenike in bil nekaj časa tudi dirigent.
Po težkem kmečkem delu je ob večerih bral in pisal. Prav z branjem knjig je postal dober poznavalec svetovne književnosti. V letih 1910-1914 je pod psevdonimoma Tonej Seljan in Tilen Pavčekobjavil 12 krajših črtic v Domačem prijatelju, ki ga je v Pragi urejala Zofka Kveder-Jelovškova. Snov zanje je jemal iz svoje okolice. Da so pripovedovale o resničnih dogodkih z ostro socialno noto, nam govorijo že naslovi: Drvarjevo pripovedovanje, Brez znamke, V hribih, Na rovte, Pesem in pevec, Divji mož in drvarji, Bolni rezervist, Scena, Po bitvi, Ukročeni, Trznarjev Tona, Na državnih mejah.
V prvi svetovni vojni se je kot avstro-ogrski vojak boril na Soški fronti. Bil je na Predelu, Rombonu in v trdnjavi Kluže. Po vojni se je pridružil koroškim prostovoljcem. Leta 1916 mu je Gorenjec objavil črtico V vihrah in zablodah.
Z Jerico Torkar se je poročil leta 1920. V zakonu se jima je rodilo sedem otrok. Sprva so živeli na kmetiji na Pernikih, kasneje pa se preselili v hišo tete Neže v Krnico. V tem času so nastajale igre Vse je naše, Bramor, Pot k sv. Ani, ki so jih igrali na domačem odru.
Pri svojem pisateljskem delu je iskal nasvete Frana Saleškega Finžgarja in Janka Modra, ki sta bila urednika pri Mohorjevi družbi. Pri tej založbi je leta 1950 izšla dokumentarna novela Požgana Radovna, ki opisuje dogodke iz druge svetovne vojne. V Koledarju družbe sv. Mohorja za leto 1952 je bil objavljen njegov Zatreparjev Janez. Ob težkem delu je snoval veliko zgodovinsko sago o stari Pokljuki, v kateri je želel prikazati čas sredine 19. stoletja. Žal je ostala nedokončana, a nekaj odlomkov je izšlo 1964 v samostojni knjigi. Pisanje je bilo njegova notranja potreba in strast. Več njegovih iger, črtic in povesti je ostalo neobjavljenih.
Ko je umrl, so godbeniki njegov inštrument, basovsko krilovko, in dirigentsko palico zavili v črno tančico in jo položili v njegovo krsto.

Požgana Radovna, 1950

Stara Pokljuka in druge povesti, 1964

  1. Razingar, I. Anton Kocjančič (26.5.1884-14.4.1962), Bled 2012 (tipkopis).
  2. Moder, J. Tilen Pavček – Anton Kocjančič. Koledar Mohorjeve družbe, Celje 1963, str. 88-89.
  3. Moder, J. Življenje in delo Antona Kocjančiča. Stara Pokljuka in druge povesti, Celje 1964, str. 151-165.
  4. Gorjanskih 100, Gorje 2007.
Avtor/-ica gesla: Damjan Mulej, Knjižnica A. T. Linharta Radovljica
Datum prvega vnosa: 17. 12. 2015 | Zadnja sprememba: 1. 4. 2020
Prijavi napako