Napredno iskanje
sl
sl en it hu
Pisava
100%
125%
150%
200%
Barve
Privzete barve
Visok kontrast
Obrnjene barve
Črno belo
Kazalec
Resetiraj

KOBAL, Alfred Bogomir

KOBAL Alfred Bogomir
Foto: Založba Bogataj

Foto galerija

Rojen:
31. oktober 1934, Idrija, Kraljevina Italija
Umrl:
9. januar 2021, Ljubljana, Slovenija
Poklici in dejavnosti:
Kraji delovanja:
Občina:
Leksikon:

Odraščal je v Idriji v družini s sestro Miro, materjo Valerijo in očetom Miroslavom, ki ga je izgubil že kmalu po vojni. Osnovno šolo in nižjo gimnazijo je obiskoval v Idriji. Na višjo gimnazijo je odšel v Ljubljano in se tam vpisal tudi na glasbeno šolo. Po maturi je začel s študijem medicine in se vzporedno veliko ukvarjal z glasbo. Na ljubljanski Medicinski fakulteti je diplomiral leta 1963. Sledil je podiplomski študij s področja medicine dela. Magisterij je opravil leta 1976 v Zagrebu na Školi narodnog zdravlja Andrija Štampar. Specializacijo medicine dela je leta 1977 končal v Ljubljani na Univerzitetnem inštitutu za medicino dela (IMD). Leta 1992 je doktoriral na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani z disertacijo: Poklicna izpostavljenost elementarnemu živemu srebru in vsebnost živega srebra v krvi, eritrocitih, plazmi, izdihanem zraku in urinu ter aktivnost katalaze v eritrocitih. Leta 1992 je pridobil naslov primarija.

Kot splošni zdravnik se je leta 1964 najprej zaposlil v Zdravstvenem domu v Novi Gorici, že konec istega leta je začel z delom v Obratni ambulanti rudnika živega srebra (RŽS) v Idriji, ki jo je vodil znani idrijski zdravnik dr. Ivan Hribernik. Pri obratni ambulanti je tedaj deloval tudi manjši bolniški oddelek, kjer so se zdravili težje oboleli rudarji in drugi prebivalci. V tej ambulanti, ki je tedaj delovala samostojno, je do leta 1977 skrbel za zdravstveno varstvo aktivnih in upokojenih rudarjev in njihovih svojcev. Hkrati je sodeloval v nujni medicinski pomoči na območju celotne občine. Pozneje, po priključitvi notranjskemu zdravstvu na Vrhniki, je vodil dispanzer medicine dela v Zdravstvenem domu Idrija, vzporedno pa je še vedno spremljal preventivno zdravstveno varstvo rudarjev.
V drugi polovici leta 1985 se je deloma zaposlil tudi na Zavodu za invalidsko in pokojninsko zavarovanje (ZPIZ), kjer je deloval kot predsednik Invalidske komisije za območje Ljubljane, hkrati pa je bil še vedno zaposlen v Zdravstvenem domu Idrija kjer je skrbel za preventivno zdravstveno varstvo rudarjev, gozdnih delavcev in poklicnih voznikov motornih vozil. V zdravstvu je opravljal tudi delo direktorja Obratne ambulante, kasneje pa je bil vodja TOZD zdravstva Idrija. Tedaj je pripravil poročilo o vitalnih kazalnikih otrok in odraslih prebivalcev za leta 1966 in 1967, ki so pokazali povečano umrljivost dojenčkov
(Idrija 25, Nova Gorica 11/1000 živorojenih) in odraslih prebivalce
(Idrija 12,78-10,97, Nova Gorica 9,7/1000 prebivalcev) na območji celotne občine. Pri tem je opozarjal na potrebe po gradnji novega zdravstvenega doma v Idriji, kar bi omogočilo reorganizacijo zdravstvene dejavnosti zlasti pa posodobitev zdravstvenega varstva otrok, varstva matere in otroka, laboratorijske dejavnosti, fizikalne terapije in reševalne službe. Več let je bil član zdravstvenega sveta v občini Idrija. Opozarjal je na potrebe po gradnji novega zdravstvenega doma. Kasneje je intenzivno sodeloval pri oblikovanju idejnega programa in končnega projekta zdravstvenega doma v Idriji, ki je bil zgrajen leta 1984. Bil je član razširjenega strokovnega kolegija IMD in Zdravstvenega sveta republike Slovenije (1986), kjer je sodeloval pri oblikovanju strokovnih usmeritev in organiziranosti medicine dela prometa in športa ter celotnega zdravstva v Sloveniji.

Že na začetku svoje poklicne poti je raziskoval zdravstvene težave, ki jih je rudarjem povzročalo živo srebro, kremenov prah in ionizirno sevanje. Poklicna bolezen silikoza, ki je prizadevala rudarje med 45. in 50. letom starosti, je bila pogosto smrtna. Ta problematika ga je spodbudila, da se je na področju diagnostike pljuč dodatno izobraževal v Bolnišnici za pljučne bolezni na Golniku in se intenzivno posvetil varovanju zdravja rudarjev in drugih delavcev. Poglobljeno pa se je loteval tudi proučevanja vplivov živega srebra pri poklicni izpostavljenosti. Prizadeval si je za povezanost rudniške obratne ambulante s tehnično službo jamskega obrata, službo za varstvo pri delu in laboratorijem za okolje in analizo živega srebra pri RŽS, in rezultati skupnega delovanja so postal vidni v nekaj letih. Tako se je oblikoval uspešen program varovanja zdravja in delovne zmogljivosti delavcev, ki so bili pri svojem delu izpostavljeni samorodnemu živemu srebru. Od leta 1975 dalje ni bilo več poklicnih zastrupitev z živim srebrom kljub temu, da se je v 80-letih pričelo odkopavati predvsem samorodno rudo, kjer je sicer nastajalo največ zastrupitev. Po letu 1975 prav tako ni bilo več novih pljučnih obolenj zaradi kremenovega prahu. RŽS Idrija je na njegovo pobudo leta 1968 opremil obratno ambulanto in zdravstveni dom v Idriji s sodobnim rentgenskim aparatom, ki je zelo olajšal diagnosticiranje pljučnih bolezni, in silikozo pljuč pri rudarjih je bilo mogoče odkrivati že v začetnih stadijih. Zaradi pogostih zastrupitev z živim srebrom so njegova prizadevanja za izboljšanje varstva pri delu rudarjev vključevala tudi raziskovanje vsebnosti živega srebra v urinu, ki se je prav na njegovo pobudo začelo izvajati v laboratoriju RŽS v Idriji. Pri tem je bilo velikega pomena njegovo raziskovanje v sodelovanju z Odsekom za kemijo okolja Inštituta Jožef Stefan, Odsekom za okolje, laboratorijem Dermatološke klinike, Psihiatrične bolnišnice in Zdravstvenega doma v Idriji, s Kliničnim inštitutom za kemijo in biokemijo Kliničnega Centra v Ljubljani, Oddelkom za psihologijo Univerze v Ljubljani, IMD v Ljubljani in drugimi raziskovalnimi ustanovami. Rezultatom raziskav so, ob pomoči sodelavcev, sledile številne izboljšave zdravstvenega in tehničnega varstva pri delu rudarjev. S svojim poznavanjem toksičnosti živega srebra in njegovega vpliva na človeka je bil eden izmed vodilnih svetovnih strokovnjakov.

Bil je avtor ali soavtor mnogih strokovnih del, razprav in člankov, ki so bili objavljeni v številnih uglednih domačih in svetovnih publikacijah. Sodeloval je z mednarodnimi inštitucijami, zlasti z Inštitutom za toksikologijo univerze v Rochestru (1990-1991), Inštitutom za medicino dela v Berlinu-Freien Universität in Berlin (1992), Centrom za raziskavo raka v Lyonu-IARC (1995-1997) s katerim je proučeval umrljivost rudarjev v evropskih rudnikih živega srebra. Sodeloval je v raziskavi »Vpliv dolgotrajne izpostavljenosti nizkim koncentracijam različnih škodljivih kovin pri občutljivih skupinah prebivalcev.«, ki jo je financirala Evropska skupnost, izpeljale pa so jo znanstvene in strokovne institucije v vsaki državi posebej. Sodeloval je z univerzo v Bielefeldu v Nemčiji, pri pripravi kriterijev za oceno vpliva živega srebra na zdravje in kvaliteto življenja pri zlatokopih.

S posledicami 500-letnega rudarjenja in škodljivimi vplivi živega srebra, ki obremenjuje okolje in povečuje zdravstveno tveganje, se je ukvarjal več kot pol stoletja. Kot strokovnjak je opozarjal na slabo sanacijo okolja, zelo kritičen je bil do sanacije predvsem tistih predelov Idrije, kjer je povečana vsebnost radona, in do gradnje vrtcev na žgalniških ostankih. Javnost je seznanjal z vplivi delovanja rudnika na zdravje rudarjev in prebivalcev v Idriji in opozarjal na nujnost spremljanja in upoštevanja meritev vsebnosti živega srebra v zraku, zemlji in vodi, ter radona v bivalnih prostorih.

Poleg medicine je imela v življenju dr. Kobala velik pomen tudi glasba, s katero se je kot član godbe na pihala začel ukvarjati že v nižji srednji šoli v Idriji. Po maturi je igral v raznih orkestrih. Bil je član velikega Plesnega in zabavnega orkestra rudarjev, leta 1960 tudi njegov vodja. Občasno je igral v Primorskem plesnem orkestru in kasneje redno v Akademskem plesnem orkestru v Ljubljani, ki je leta 1957 predstavljal Slovenijo in našo tedanjo državo na svetovnem festivalu mladine v Moskvi in Parizu. Po letu 1979 je bil predsednik IO Godbenega društva rudarjev Idrija in kot dirigent je sodeloval z velikim Plesnim in zabavnim orkestrom Idrija.

Popolno bibliografijo je mogoče izpisati na SICRIS-ovi strani:http://www.sicris.si/public/jqm/cris.aspx?lang=slv&opdescr=home&opt=1(Alfred Bogomir Kobal, šifra raziskovalca 02463)

Priznanje Občine Idrija, 1996
Častni občan Občine Idrija, 2020

Kobal, A.B. Ali je zdravstveno tveganje naših otrok zaradi vplivov okolja povečano. Komunitator: Časopis koncerna Kolektor, 2007, letnik 7, št. 39, str. 5-6.
Kavčič, J. Zgodovinska dejstva, ki jih ne gre spregledati: Janez Kavčič o idrijskih obletnicah v letu 2014. Idrijske novice, 2014, št. 324, str. 6.
Šabec, R. Zgodba o nogometu, glasbi in živem srebru. Komunitator: Časopis koncerna Kolektor, 2014, letnik 14, št. 71, str. 22-23.
315 let godbe v Idriji. Idrija: Pihalni in zabavni orkester rudarjev Idrija, 1980.
Rudnik živega srebra Idrija v zapiranju d.o.o.: Utemeljitev predloga za dodelitev občinske nagrade prim. dr. Alfredu B. Kobalu, dr. spec. medicine dela (1996).

Ustni vir: Tatjana Dizdarević, prim. dr. Alfred Bogomir Kobal dr. med., M.D., Ph. D., 2015

Avtor/-ica gesla: Danila Zalatel, Mestna knjižnica in čitalnica Idrija
Datum prvega vnosa: 23. 4. 2019 | Zadnja sprememba: 10. 1. 2021
Danila Zalatel. KOBAL, Alfred Bogomir. (1934-2021). Obrazi slovenskih pokrajin. Mestna knjižnica Kranj, 2020. (citirano: 16. 9. 2021) Dostopna na naslovu: https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/oseba/kobal-alfred-bogomir/
Prijavi napako