KLEMENČIČ, Jožef

Postavil je temelje osnovnemu glasbenemu dogajanju in izobraževanju v Idriji v času po drugi svetovni vojni. Jožef Klemenčič – Rusc (za prijatelje Pepe Ruscov) je življenje posvetil glasbi.

Bil je rudarski otrok, eden izmed šestih v družini, ki je sprva živela na Tomu v Idriji, pozneje se je preselila v Pront. Tam je Jožef pozneje preživel skoraj celo življenje. Njegovo šolsko izobraževanje je bilo omejeno na prvi razred osnovne šole, obiskoval ga je leta 1907 v Idriji, šel čez tri leta v drugi razred, ki ga je leta 1911 ponavljal, četrtega razreda ni dokončal, saj se je začela prva svetovna vojna. Otroštvo in mladost je, tako kot mnogi otroci iz idrijskih rudarskih družin, preživel v revščini. Med prvo svetovno vojno je za preživetje kopal strelske jarke pri Vipavi in na Vojskem. Ker je bil premlad, so ga odslovili, zato je odšel služit na kmete v okolico Ljubljane, v Poljansko dolino in na Cerkljansko. Po končani vojni se je vrnil domov v Idrijo. Preživljal se je s priložnostnimi deli. Komaj šestnajstleten je leta 1919 pri občini opravljal najtežja komunalna dela.
Istega leta se je po posluhu začel učiti kitaro, si kupil staro mandolino in še z dvema godcema igral po okoliških gostilnah in ohcetih. Glasbeno znanje je črpal od starejših godbenikov, večinoma amaterjev, med katerimi je bil tudi njegov oče. Priučil se je igranja različnih instrumentov, poleg kitare še čela, evfonija, saksofona, trombona, mandoline, violine, harmonike. Leta 1923 se je zaposlil pri rudniku in še istega leta odšel k vojakom v Rim, kjer je služil pri vojaški godbi. Po odsluženi vojaški obveznosti je kot dirigent idrijske godbe na pihala prvič nastopil leta 1927. Še istega leta je bilo društvo, v skladu s fašističnimi zakoni Kraljevine Italije, razpuščeno. Igrali so lahko le še v cerkvi. Leta 1929 je godba prešla pod italijanski »doppolavoro« in v njej je Jožef igral evfonij, bariton oziroma tenor saksofon ter trombon. Leta 1931 se je začel pri Antonu Uršiču učiti harmonijo in kontrapunkt. Začel je komponirati in leta 1936 je za svoje skladbe v Firencah (pri založbi Mano Mani) dobil dve diplomi, leto kasneje še tri. V tem času je učence na domu poučeval violino (kasneje med vojno še kitaro in harmoniko), vseskozi pa mandolino, ki jo je tudi sam igral.
Kljub formalno zelo pomanjkljivi glasbeni izobrazbi, praktično je bil samouk, mu je nadarjenost omogočala uspešno glasbeno delovanje.
Do začetka druge svetovne vojne je delal pri rudniku, od koder so ga Italijani leta 1939 internirali najprej na jug Italije, v bližino Neaplja. Pozneje so ga premestili še v Aquillo, kjer je ostal do razpada Italije. Septembra leta 1943 se je vrnil domov in skrbel za očeta. Po njegovi smrti je odšel v partizane in tam septembra leta 1944 formiral godbo 31. divizije.

Po demobilizaciji je v Idriji leta 1945 obnovil in vodil godalni in pihalni orkester. Z dekretom je začel poučevati pihala na glasbeni šoli, ki jo je pomagal organizirati in katere ravnatelj je postal leta 1947. Leta 1949 se je poročil. Vse do svoje upokojitve je ostal na mestu ravnatelja glasbene šole v Idriji ter še naprej učil trobila, kitaro, harmoniko, čelo in violino. Deloval je tudi na Črnovrškem, v Žireh in v Cerknem. Štiri leta je kot prvi kapelnik vodil žirovsko godbo, v Cerknem pa učil na podružnični glasbeni šoli in na elektro-gospodarski šoli, kjer je sočasno vodil tamburaški orkester.
Bil je vsestranski glasbeni učitelj, ki je poučeval praktično vse instrumente razen klavirja, in uspešen skladatelj. Skladal in inštrumentiral je s pomočjo kitare. V Idriji je leta 1948 ponovno formiral mladinski godalni in pihalni orkester, s katerim je na tekmovanjih požel veliko uspehov. Na tekmovanju mladinskih pihalnih godb na Primorskem (Nova Gorica, 1948) je osvojil prvo mesto, v republiškem merilu (Ljubljana, 1948) je bil drugi. Samostojno so nastopali do leta 1954, ko je mladinsko godbo na pihala prevzel “Rudniški sindikat” v Idriji. V okviru glasbene šole je leta 1953 organiziral tudi mladinski orkester.
Klemenčič je od avtorskih pravic dobival tantieme. Večina njegovih del se je pozneje porazgubila. Ostalo je le nekaj posameznih skladb, ki so bile najdene zgolj po naključju.

Idrijčani so mu ob stoletnici rojstva na njegovi rojstni hiši na Tomu odkrili spominsko ploščo.