KLASINC, Anton

Rojen je bil v kmečki družini očetu Jakobu in materi Neži, rojeni Zajc. Otroška leta je preživljal s tremi sestrami in dvema bratoma. Po zaključku šolanja v Splošni mešani ljudski šoli v Cirkovcah (1914–1919) je bil na željo staršev poslan v mariborsko semenišče in se izobraževal na Državni klasični gimnaziji. Čeprav je bil leta 1925 izključen iz semenišča, je izobraževanje končal in se vpisal na Filozofsko fakulteto Univerze Kralja Aleksandra I. v Ljubljani (1927), kjer je leta 1931 opravil diplomski izpit iz klasičnih jezikov s književnostma, zgodovine starega veka, arheologije in primerjalne gramatike.

Prvo stalno zaposlitev je dobil leta 1931 v ljubljanski Misijonski pisarni, ki jo je ustanovil dr. Erlich Lambert kot poseben sekretariat v pomoč katedri za svetovno etnografijo in etnologijo s primerjajočim veroslovjem in misiologijo v okviru Teološke fakultete Univerze v Ljubljani. V tej ustanovi je pisal poljudnoznanstvene spise, ki so izšli kot samostojne enote v zbirki Tabu. Zaposlitev je najprej prekinil zaradi služenja vojaškega roka, nato pa zaradi nastopa državne službe na Klasični gimnaziji v Ljubljani (1934–1935), kjer je deloval kot uradniški pripravnik – suplent. Pripravništvo je nadaljeval na Klasični gimnaziji v Mariboru (1935–1937), kjer je leta 1936 poučeval kot glavni predmet latinščino, grščino, kot stranska predmeta pa matematiko in starejšo zgodovino, in se tam, potem ko je opravil profesorski izpit iz latinščine, grščine, nemščine in zgodovine starega veka (1937), zaposlil kot profesor (1937–1941).

Leta 1933 se je poročil z Nerino Zajc. V zakonu se jima je rodilo pet otrok, tri hčere in dva sinova. Med drugo svetovno vojno je bil kot globoko veren krščanski socialist med ustanovnimi člani mariborske OF. Zaradi tega so ga poleti 1941, skupaj z ženo in dvema, do takrat rojenima otrokoma, izselili v Čačak, kjer je poučeval na II. realni gimnaziji. V tem času se je zavzeto lotil reševanja težav, s katerimi so se soočali izseljenci. Po vojni je bil zaposlen v Mariboru kot profesor na Državni klasični gimnaziji (1945–1946), Državni ženski nižji gimnaziji (1946–1947), II. gimnaziji (1947–1950) in Klasični gimnaziji (1950–1952). Ker je bil, zaradi konfliktne izjave o ukinitvi dela prostega dneva – Božiča, obsojen z odpustom iz državne službe, je od julija do septembra leta 1952 delal pri Konstruktorju v Mariboru najprej fizična nato računovodska dela. V letih 1952–1953 pa je ponovno opravljal delo profesorja, tokrat na Klasični gimnaziji škofijskega semenišča v Pazinu.

Od 1. januarja 1954 je delal kot prvi arhivist v takratnem arhivskem oddelku ptujskega Mestnega muzeja. Pri Državnem arhivu Slovenije se je usposabljal in njihovo prakso prenesel v ptujski arhiv. Aprila 1955 je bila, po njegovih večmesečnih prizadevanjih, ustanovljena nova proračunska ustanova – Mestni arhiv (danes Zgodovinski arhiv na Ptuju), katerega ravnatelj je bil v letih 1956–1972. V šolskem letu 1957/58 je poučeval tudi latinščino na ptujski večerni gimnaziji. Ravno tako ga je mogoče najti med člani profesorskega zbora ptujske gimnazije v šolskih letih 1967/1968 in 1968/1969.

Opravil je veliko delo na področju evidentiranja gradiva za zgodovino Slovencev v avstrijskih arhivih, s poudarkom na zgodovini Ptuja, Ormoža in okolice, ter ptujskemu arhivu zagotovil veliko število kseroks kopij oziroma mikrofilmov. Bil je mentor novincem, proučeval je listine, urbarje, kataloge in ostalo spisovno gradivo ter preko objav in razstav seznanjal širšo javnost z izsledki raziskav. Da bi se s krajevno zgodovino čim bolj približal večjemu krogu ljudi, je največkrat objavljal v ptujskem časopisu Tednik. Po upokojitvi je z arhivom še nekaj let pogodbeno sodeloval.

Sodeloval je tudi pri kurentovanjih ter bil aktivno vključen v ptujsko in ormoško kulturno življenje. Bil je član Zgodovinskega društva na Ptuju in Arhivskega društva Slovenije. Ljubiteljsko se je ukvarjal s čebelarstvom in bil za zasluge na tem področju odlikovan z redom Antona Janše 3. stopnje (1973).

Umrl je v Mariboru, pokopan je v Cirkovcah.