KLABUS, Vital

Rodil se je očetu trgovcu in železninarju. Ker je že zgodaj začel brati, mu je oče redno nabavljal knjige in revije. Ko je bil starejši, mu je priskrbel npr. Brockhausov leksikon, letnike revij Dom in svet, Ljubljanski zvon in Modra ptica.
Na Jesenicah se je naučil igrati na klavir, saj je uspešno zaključil osnovno glasbeno šolo.

V višjih razredih jeseniške gimnazije je izdajal dva časopisa. V 5. in 6. razredu Brstje, kar je bila bolj zasebna publicistika, ker je imel za sodelavca le enega ali dva najboljša prijatelja. Bolj resno, intenzivno in javno delo je bil časopis Vigenj v 7. in 8. razredu. Že takrat je imel močno razvit kritični čut, ker se je zavedal, da pisanje brez ustrezne kritike nima prave vrednosti. V teh časopisih so sošolci objavljali pesmi in prozo, zraven pa še medsebojne kritike teh prispevkov.

Na Jesenicah je živel do mature na tamkajšnji gimnaziji. Nato se preselil v Ljubljano. Na ljubljanski filozofski fakulteti je študiral svetovno književnost in literarno teorijo pri prof. A. Ocvirku in leta 1959 diplomiral pri prof. D. Pirjevcu. V diplomi je predstavil Župančičevo Čašo opojnosti in vplive evropske moderne na tega našega modernista. Na univerzi je začel razmišljati o literarnokritičnem pisanju in začel objavljati v študentski Tribuni, potem v Besedi in v Naših razgledih. S kritiko se je ukvarjal vestno, a so ga motili stalni posegi oblasti v revijalno življenje; najprej so ukinili Besedo, potem revijo 57 in nazadnje Perspektive.

Leta 1955 se je poročil in nekaj let živel kot svobodni umetnik. Leta 1962 se zaposlil v Državni založbi Slovenije (DZS) in tu ostal do upokojitve leta 1992. Večinoma se je posvečal presojanju in uredniškemu, tako da za literarnokritično dejavnost ni bilo več časa. Je pa s tem delovanjem nadaljeval po upokojitvi. Po političnem diktatu literarne kritike ni pisal nikoli. Bil pa je občutljiv za uradno priznano literaturo, katera mu ni bila vedno všeč. Tako je napisal negativno kritiko o pesniški zbirki Ceneta Vipotnika Drevo na samem, ki so jo uradni časopisi hvalili v nebo. O Borisu Pahorju je nekoč npr. napisal dve in to negativni oceni. B. Pahor se mu ni zdi dober pisatelj, čeprav ni dvoma o njegovem pomenu za slovensko manjšino v Italiji. Za Josipa Vidmarja, prvega slovenskega poklicnega kritika meni, da je nedvomno bil velik kritik, samo kar zadeva slovensko literaturo, da je obtičal v letu 1941, potem pa ni znal slediti slovenskemu knjižnemu razvoju.

S prevodi iz francoščine je začel leta 1952/53. Prevoda knjižnega dela Marcela Ayméja O možu, ki je hodil skozi zid in Poldevsko legendo so objavili v reviji Beseda. Za mariborsko mladinsko kulturno in literarno revijo Svit je tedaj prevedel delo zahtevnega, svetovno znanega, stilista Marcela Prousta Combray. Prevedel je približno 80 knjig, 5 prevodov je ostalo v rokopisih, saj so jih založbe naročile, niso pa izdale. Prevajal je tudi iz angleškega in nemškega jezika. Za svoja najboljša prevoda šteje Hessejevega Demiana in Walserjev roman Pomočnik.

Dal je pobudo za Stritarjevo nagrado, ki jo Društvo slovenskih pisateljev od leta 1998 podeljuje za literarno kritiko. Z njo želijo opozoriti na mlada, obetavna kritiška peresa.

Dvakrat je prejel Sovretovo nagrado za prevajanje, in sicer leta 1970 za biografijo o Puškinu Henrija Troyata in leta 1995 za roman avstralskega Patricka Whita Voss ter roman Roberta Walserja Pomočnik.