KIRAR, Franc

Rodil se je v Križevcih pri Ljutomeru, a je že od mladih nog živel pri stricu duhovniku Mateju Štraklu v Malečniku (prej Sv. Peter). Tam je pomagal upravitelju župnijskega posestva in se hkrati učil vinogradništva in kletarstva. Obiskoval je gimnazijo v Mariboru, poleg tega pa se je učil tudi mizarstva. Leta 1909 je oče kupil posestvo v Hrenci pri Malečniku, kjer so se ukvarjali tudi s sadjarstvom in vinogradništvom.

Prvo svetovno vojno je preživel kot štabni vodnik v avstroogrski vojski, ob koncu vojne pa se je priključil Maistrovim borcem. Poleg čebelarjenja in kmetovanja je bil družbeno aktiven. Pred drugo svetovno vojno je bil župan Košakov, bil pa je tudi predsednik Vinarskega društva v Mariboru in odbornik Čebelarskega društva za Maribor in okolico.

Čebelariti je začel s 15 leti, ko mu je stric kupil prve štiri panje čebel. Že zelo mlad se je odločil, da bo čebelaril na veliko, čeprav sta mu starša oporekala, češ da čebelar ni nikakršen poklic. Učil se je iz Lakmayerjeve knjige Umni čebelar (1907-1908) in s praktičnim delom s čebelami. Vse življenje se je strokovno izpopolnjeval, njegova knjižnica je obsegala preko 120 strokovnih knjig. Pozorno je opazoval obnašanje čebel in pri delu veliko eksperimentiral. Bil je tehnično spreten, pri čemer mu je veliko pomagalo mizarsko znanje, ki ga je pridobil v mladosti. Bil je zelo inovativen, imel pa je tudi poslovno žilico.

Panj, ki ga je pri čebelarjenju uporabljal na začetku, Dzierzonov dvojak, mu ni ustrezal. Tako je že leta 1912 naredil prve inovacije v čebeljem panju. Z leti čebelarjenja je pridobival izkušnje. Ugotovil je, da matična rešetka v panju ovira čebele in po nepotrebnem deli čebeljo družino, zato je poskušal izdelati panj, ki ne bi potreboval matične rešetke. Ko je vozil čebele na pašo v bolj oddaljene kraje je ugotovil, da se med v satnicah strdi, pri točenju pa se zato satnice lomijo. Za svoje potrebe je tako okoli leta 1918 zasnoval panj, ki ga danes poznamo pod imenom Kirarjev panj tipa A (KA oz. »mali kirar«). Glavne posebnosti tega panja so v zasnovi plodišča in medišča tako, da kljub temu, da panj nima matične rešetke, matica ne zahaja v medišče. V medišče je vstavil široke sate, ki imajo za osnovo ploščo iz pocinkane pločevine, zato se pri točenju medu ne lomijo. Matica v mediščne sate ne zalega, saj so celice pregloboke. Okoli leta 1948 je razvil še večjo različico panja, Kirarjev panj tipa B (KB oz. »veliki kirar«). Bistvena izboljšava pri tem panju je odlično zračenje in dovolj prostora za čebele med prevažanjem.

Leta 1926 je v svojem velečebelarstvu imel že 400 panjev, zato je kot pomočnika zaposlil mladega Antona Škofa. Ta je nato pri Kirarju delal več kot 40 let, vse do upokojitve. Velečebelarstvo je na vrhuncu svojega obstoja obsegalo okoli 750 panjev in okoli 360 rezervnih družin. Čebele je vozil na pašo po Slovenskih goricah, Dravskem polju, Pohorju, pa tudi v Liko, Vojvodino, Dalmacijo in celo v Makedonijo. Za prevoz čebel na pašo je najprej zasnoval in dal izdelati posebne vozove, leta 1928 pa je v ta namen kupil poltovornjak ford, ki ga je uporabljal skoraj 50 let. Na daljše razdalje so panje prevažali z vlakom, do železniških postaj pa s poltovornjakom.

Kot čebelar je skrbel, da so bile čebelje družine močne. To je dosegal tako, da je družinam zagotavljal mlade matice, oslabele družine pa je nadomeščal z rezervnimi. V ta namen je vzrejal in selekcioniral lastne matice, ki jih je opraševal na plemenilni postaji, ki jo je imel na Klopnem vrhu na Pohorju. Razvil je tudi svoj postopek dodajanja novih matic v stare družine tako, da so družine matico brez težav sprejele.

Kirar je aktivno čebelaril 65 let. Bil je eden naših največjih čebelarskih strokovnjakov. Aktiven je bil v čebelarskih društvih, kjer je svoje izkušnje rad prenašal na mlajše rodove. Na svojem posestvu v Malečniku je organiziral predavanja o vzgoji matic, o čebelarjenju z njegovimi panji in o splošnih vprašanjih čebelarstva.

Od leta 2003 ČZD Maribor podeljuje Kirarjevo priznanje za tehnologijo.