KEREC, Jožef

Kot številne družine ob koncu 19. in na začetku 20. stoletja so tudi člani družine Kerec vsako leto odhajali na sezonsko delo na Madžarsko oz. v Slavonijo. Jožef se je že enajstleten, skupaj s sestro, podal na sezonsko delo, da bi zaslužil nekaj živeža za družino. Do takrat je končal pet razredov osnovne šole.

V letih 1905-1908 je prišel za župnika k sv. Sebeščanu (sv. Sebastijanu) v Pečarovce na Goričkem Jožef Klekl starejši, kasnejši narodno-kulturni delavec in politik, ki je z družino Kerec stkal tesne vezi. Bil je eden tistih, ki je poleg  duhovnika Ferdinanda Hermana, za duhovniški poklic navdušil mladega Jožefa. Ker je bil Jožef po naravi pustolovskega duha, ga je močno privlačilo poslanstvo misijonarjev, ki v daljnih deželah širijo katoliško vero. Želel si je iti v Brazilijo. Vendar mu gmotni položaj družine ni omogočal nadaljnjega šolanja.

Leta 1909 pa se mu je ob pomoči Klekla in učitelja Abrahama, ki ga je občasno poučeval gimnazijsko snov, vendarle odprla pot v Ljubljano. Sprva je bival pri sestrah usmiljenkah in bil kočijaž. Z vztrajnostjo mu je leta 1910 uspelo, da je  bil sprejet pri salezijancih. Kmalu, že istega leta, je preko hrvaške Reke z ladjo odpotoval v severnoitalijanski kraj Cavaglià, kjer je bil sprejet v zavod za zapoznele poklice iz Madžarske (Szent István Magyar Intézet). To je bil zavod, kjer so poučevali gojence iz takratne Madžarske, katerih starost je že presegala učna leta. V salezijanski družbi sv. Don Boska je nadaljeval s šolanjem. Sledile so postaje na študijski poti: Penango (Italija), Veržej, Rakovnik, Radna (Sevnica) in bogoslovje v italijanskem kraju Fogglizia.

Leta 1921 se je javil za misijone na Kitajskem in z ladjo preko Benetk odplul proti Makau. Na Kitajskem je dokončal študij in 16. maja 1923 prejel mašniško posvečenje. Tam je nato deloval vse do leta 1952, torej skoraj 30 let, ko so ga komunisti skupaj z nekaj slovenskimi šolskimi sestrami izgnali. Naselil se je v južni Franciji, služboval v Marseillu in Montpelieru, ter v kraju Saint Cyr  opravljal službo spovednika. Leta 1960 se je vrnil v domovino in opravljal duhovniško službo v različnih krajih: Rakovnik (1960-1963), Kodeljevo (1963-1964), Veržej (1964-1965), Križevci na Hrvaškem (1965-1967) in ponovno Veržej (1967-1974).

Kerec velja za enega najbolj znanih slovenskih misijonarjev. Na Kitajskem je v kraju Kunming zgradil Šolo modrosti, šolo za revne in zapuščene otroke. Prav tako je med leti 1928-1933 naredil načrte in zgradil cerkev sv. Antona v Hongkongu. Nekaj časa je bil apostolski administrator v Kunmingu in podprefekt v Čaotungu. Pomagal je zgraditi več bolnišnic in šol in kot priučen arhitekt urejal hiše številnim zasebnikom. Leta 1937 je bil imenovan za svetovalca v provincialni vladi v Kunmingu.

Čeprav je večino svojega aktivnega odraslega življenja preživel na Kitajskem, ni nikoli pozabil na domovino. V prekmurskem tedniku Novine, ki ga je urejal Jožef Klekl starejši, je objavljal krajše zgodbe in misijonska poročila iz Kitajske. Svoje spise je pošiljal tudi v osrednje slovensko salezijansko glasilo Salezijanski vestnik. Med leti 1932 in 1933 je bil na obisku v domovini. Ob tem je imel ponovitev nove maše v domači župniji sv. Sebeščana v Pečarovcih in predavanja o Kitajski po vseh večjih slovenskih mestih.

Bil je zelo priljubljen duhovnik in misijonar. S svojo karizmo je znal nagovoriti človeka. To je bil tudi razlog, da se mu je pri njegovem misijonskem delu na Kitajskem pridružilo več šolskih sester (misijonark) in laičnih misijonarjev, med drugim znani kirurg dr. Jože Janež