KEREC, Franc

Franc Kerec je bil rojen ob koncu 19. stoletja v majhni gorički vasi v severnem delu Prekmurja. Po nekaj opravljenih razredih takratne osnovne šole se je skupaj s svojim starejšim bratom, kasnejšim slovenskim misijonarjem na Kitajskem Jožefom Kerecem, odpravil na sezonsko delo na Madžarsko. Nekaj mesecev dela na velikih madžarskih posestvih v lasti grofov je zadostovalo za skromno preživetje sicer številčne družine z majhno kmetijo. Kmalu za tem je odpotoval v Budimpešto, kjer je nekaj časa preživel kot gostilniški vajenec. Delal je po različnih krajih na Madžarskem in Hrvaškem, dokler ni našel zaposlitve v hiralnici sv. Jožefa v Ljubljani. Zaradi začetka 1. svet. vojne je bil  leta 1915 kot vojak poslan na fronto v Galicijo, kjer je padel v rusko ujetništvo, a mu je kmalu uspelo pobegniti in se vrniti domov.

Po vrnitvi je ob pomoči duhovnika in političnega voditelja Jožefa Klekla st. leta 1920 postal vodja na novo ustanovljene prekmurske podružnice Borze dela. Skupaj z nekaj zaposlenimi je organiziral delo številnim prekmurskim sezonskim delavcem, ki so sprva odhajali v Bačko, Baranjo in Banat, kasneje pa v vse večjem številu v Avstrijo, Nemčijo in Francijo. Skrbel je za pogodbe delavcev s tujimi delodajalci, prevoz in njihovo nastanitev. Podružnico je vodil do leta 1924, ko so jo ukinili. Do leta 1929 je bil nato delovodja na državnem posestvu v Belju, ko pa so tega leta borzo dela v Murski Soboti spet obnovili, se je vrnil na prejšnje delovno mesto. Zaradi obsega dela in množičnega odhajanja je Borza kmalu potrebovala nove prostore. Dela so bila končana poleti 1937, ko je bil v Murski Soboti zgrajen Delavski dom.

Dejavno je bil vključen tudi v lokalno politiko. Skupaj z nekaterimi mladimi prekmurskimi krščanskimi socialisti (Rudijem Čačinovičem, Mirkom Tušem, Janezom Titanom in drugimi) se je v leta 1932 ustanovljenem časopisu Novi čas boril za gospodarski in kulturni napredek Prekmurja. A je kmalu zaradi nasprotovanja in napadov s strani duhovnika Jožefa Klekla v osrednjem časniku Novine izstopil iz konzorcija, ki je zastopal časopis. Do začetka 2. svetovne vojne je bil član Jugorasa (Zveze jugoslovanskih delavcev, podružnice Jugoslovanske radikalne zveze JRZ), v okviru katerega je sezonske delavce organiziral v Zvezo poljedelskih delavcev (kasneje Zvezo združenih delavcev, ZZD). Bil je tudi član leta 1937 ustanovljene prekmurske katoliške podružnice Rafaelove družbe za izseljence. Po vojni je zaradi svoje protikomunistične ideološke usmeritve nekaj časa preživel pri bratu Jožefu v Franciji. Pomagal naj bi tudi nekaj redovnicam, prebežati čez avstrijsko mejo. Po vrnitvi domov je bil do upokojitve vodja manjše knjigarne v Beltincih.