KELC, Ivan

Po končanem učiteljišču v Mariboru (1877) se je vrnil v domači kraj, kjer je delal kot podučitelj do leta 1883. Za narodnoprebudno delo v šolstvu in javnosti ga je navdušil Božidar Raič, ki je kot kaplan in župnik deloval v Cirkulanah med letoma 1860 in 1886. Zaradi svoje drže zavednega narodnjaka je bil Kelc kar dvakrat premeščen, najprej v Sv. Ano v Slovenskih goricah, kjer je ostal do leta 1886, nato pa v Novo Štifto pri Gornjem Gradu, kjer je ostal do upokojitve leta 1920. Tam je tudi pustil svoj največji pečat. S prizadevnim delom je dosegel, da so v kraju namesto enorazredne šolske zgradbe postavili moderno šolo za trirazrednico.

V časopisih Učiteljski tovariš in Popotnik je od leta 1879 objavil vrsto razprav o vprašanjih šolskega pouka in vzgoje otrok. O šoli in šolskih razmerah na Štajerskem je objavil več prispevkov v Slovenskem narodu, Slovenskem gospodarju in Domovini. Prizadeval si je za poučevanje v maternem jeziku od prvega do tretjega razreda narodnih šol, uvedbo teoretičnega in praktičnega pouka v gospodarstvu za dečke ter uvedbo pouka pri vrtnarstvu za deklice. Opozarjal je na pomanjkljivosti zemljepisnega pouka v osnovni šoli, poudarjal pomembnost telesne vzgoje otrok, delil praktične nasvete za vzgojo otrok za delavnost itd. Zavzemal se je za tesno povezovanje in kulturno sodelovanje med slovanskimi narodi, tudi z učenjem vseh slovanskih jezikov in pisav. Podpiral je predmet ustavoznanstvo v šoli, da bi se otroci višjih oddelkov seznanili s pravicami ter dolžnostmi državljanov. Bil je častni občan tamkajšne občine, dolgoleten občinski tajnik, zadnja leta vojne pa občinski gerent. Kot ustanovitelj ter prvi in dolgoletni predsednik gornjegrajskega učiteljskega društva je poročal in dajal nasvete o šolskih vprašanjih. Menil je, da brez izobraženega ljudstva ni mogoče ustanoviti pravne in ustavne države, k temu pa največ pripomorejo šola in učitelji. Eden izmed največjih dosežkov je ta, da sta s Simonom Šalamunom po analitično-sintetični metodi sestavila učni načrt za prvi razred ljudskih šol in s tem šolo povzdignila na višjo raven.

Po upokojitvi leta 1920 je najprej živel v Kamniku, nato pa pri sinu Ivanu v Beogradu, kjer je tudi umrl in bil pokopan.