Njegov oče Janez je služil kruh v tovarni nožev v Franciji, kjer se je Ivan tudi rodil. Mama je bila Ana Grohar, Tolcova iz Sorice. Kmalu se je družina vrnila v Sorico v Selški dolini, od koder so starši izvirali (Gajžlarjevi). Dom in družino si je Ivan kasneje ustvaril v Kranju, v Sorico pa se je redno vračal. Končal je Visoko šolo za organizacijo dela v Kranju. Leta 1973 je diplomiral na Fakulteti za industrijsko pedagogiko na Reki, 1978 magistriral na Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo v Ljubljani, doktoriral pa leta 1988 s področja industrijske pedagogike na Pedagoški fakulteti na Reki.
Poklicno se je udejstvoval na več področjih: bil je organizator in predavatelj funkcionalnega izobraževanja, univerzitetni učitelj in raziskovalec ter organizacijski svetovalec v podjetnih. Sprva je delal v elektronski in kovinski industriji kot tehnolog in organizator izobraževanja. Kot mlad strokovnjak je bil zaposlen v kranjski tovarni Kovinar, kjer je začutil vrzel med teorijo in prakso, zato je preučevanju tega problema posvetil svoje raziskovalno delo. Na podlagi lastnih izkušenj je zasnoval izvirni sistem funkcionalnega izobraževanja kadrov, zlasti vodilnih. Zaposlen je bil tudi na Zavodu za proučevanje organizacije dela v Kranju, Zavodu za strokovno izobraževanje in na Zavodu za šolstvo SRS v Ljubljani. Od leta 1975 je predaval na Fakulteti za organizacijske vede Univerze v Mariboru, kjer je deloval 30 let, vse do svoje upokojitve. Leta 1989 je postal docent, leta 1995 pa izredni profesor za kadrovsko-izobraževalno področje. Bil je predstojnik Centra za funkcionalno izobraževanje in svetovanje na takratni Visoki šoli za organizacijo dela Univerze v Mariboru ter predstojnik Organizacijske katedre in založbe Moderna organizacija. Kot predavatelj je deloval tudi na Visoki zdravstveni šoli Maribor in na Fakulteti za družbene vede in novinarstvo v Ljubljani. Uporabljal je najsodobnejše oblike izobraževalnega procesa in nekatere še dodatno razvil in jih tako prilagodil učnim vsebinam, ki jih je predaval, med njimi predvsem skupinsko dinamiko, metodo igranja vlog, demonstracije, delo v praktikumih z reševanjem konkretnih problemov iz življenja podjetnikov, konsultativni študij. Na novo je oblikoval preko 100 izobraževalnih programov.
Raziskovalno delo je opravljal na Pedagoškem inštitutu Univerze v Ljubljani. Njegovo poglavitno raziskovalno področje je bilo sistem in organizacija izobraževanja v podjetju. Društvo za vrednotenje dela mu je podelilo naziv ekspert za motiviranje in sistematizacijo dela zaradi njegove strokovnosti pri povezovanju teorije s prakso. Pri delu je sodeloval z mnogimi mednarodnimi institucijami, kot sta Univerzi v Veroni in Bostonu, Združenje kadrovskih direktorjev v Parizu.
Leta 1977 je v Opatiji soorganiziral prvo konferenco o kadrih in organizaciji, ki se je kasneje razvila v Mednarodno konferenco o razvoju organizacijskih znanosti, ki jo Fakulteta za organizacijske vede vsako leto prireja v Portorožu. Uveljavil se je tudi kor svetovalec mnogih znanih domačih podjetij. Sodeloval je pri funkcionalnem izobraževanju prek 2.000 slovenskih managerjev. V več zavodih za organizacijo in izobraževanje je deloval kot organizacijski in pedagoški svetovalec.
Je eden pionirjev razvoja izobraževanja odraslih v Sloveniji in tako tudi razvoja Andragoškega društva Slovenije, ki je nastalo konec šestdesetih let. Najbolj aktiven je bil pri izobraževanju in usposabljanju izobraževalcev odraslih na Fakulteti za organizacijske vede v Kranju, kjer je med drugim predaval tudi predmet »Organizacija izobraževanja«.
Njegov opus šteje preko 270 bibliografskih enot: študij, raziskav, učbenikov in priročnikov ter preko 30 referatov na domačih in mednarodnih kongresih in posvetih. Bil je tudi mentor in somentor pri diplomskih delih ter urednik zbornikov.
Izbor del:
Metodologija sistematizacije delovnih mest, 1976 (soavtor)
Metode usposabljanja za praktično delo, 1980
Znanje za razvoj: priročnik za andragoške delavce v organizacijah združenega dela, 1985 (soavtor)
Pomen komunikacij pri uresničevanju potreb po izobraževanju za procese dela v organizacijah združenega dela: magistrska naloga, 1986
Usposabljanje za poslovodenje in organiziranje dela, 1986 (soavtor)
Priročnik za delovodje: nekatera poglavja za uspešno vodenje, 1987 (soavtor)
Metoda projektiranja organizacije izobraževanja v organizacijah združenega dela: doktorska disertacija, 1988
Poti do dela in zaposlitve: priročnik za brezposelne in zaposlene, 1991 (soavtor)
Razvoj izobraževanja v podjetjih na Slovenskem: (1945-1994), 1994 (soavtor)
Modra knjiga: plače v Sloveniji, 1995 (soavtor)
Za boljšo kakovost študija: pogovori o visokošolski didaktiki, 1998 (soavtor)
Za svoje delo je prejel številne nagrade: srebrna plaketo Univerze v Mariboru, nagrado Skupnosti izobraževalnih centrov Slovenije, nagrado Ivana Bertonclja za bogato andragoško delo (1988), priznanje Andragoškega centra Slovenije za izjemne strokovne ali promocijske dosežke pri bogatitvi znanja drugih (2002) ter nagrado Republike Slovenije na področju šolstva za življenjsko delo na področju izobraževanja odraslih (2002).
Kejžar, I. Soriške družine. Škofja Loka: samozal., 2019, str. 46-47.
Leta 2002 so nam ostali v spominu. V: Gorenjska: leta …, 2002-2003, str. 46.
Osebnosti: veliki slovenski biografski leksikon: od A do L. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2008, str. 456.
Zeni, J. in Rajkovič, V. V spomin: Dr. Ivan Kejžar, izredni profesor (1935-2018). (citirano 1. 9. 2023). Dostopno na naslovu: https://www.gorenjskiglas.si/article/20180729/C/180729788/1002/v-spomin–dr.-ivan-kejzar–izredni-profesor–1935-2018-.