KAVČIČ, Jane

Rodil se je v hiši „Pr’ Jošk’“ na Jački v Dolenjem Logatcu, kjer je bila doma njegova mama Ivanka. Po materini strani je pripadal Mačkovemu – Krištanovemu rodu. Janetov oče Janez, železniški uradnik, je bil doma z Rakeka. Zaradi očetove službe so se l. 1926 najprej preselili na Rakek. Ko je oče napredoval v inšpektorja za železniški promet, je vzel kredit in zgradil hišo v Polju pri Ljubljani, kamor so se l. 1928 preselili. Že kot osnovnošolec je igral – npr. v igri »Petrčkove poslednje sanje« (avtor Pavel Golia). Za časa gimnazije je tudi pesnil. Po končani gimnaziji (kjer ga je učil tudi Edvard Kocbek) je vpisal študij kemije, kasneje pa se je prepisal na arhitekturo. Že v tem mladostniškem obdobju ga je tako navduševal kino, da je redno prebiral tednik Naš kino (izhajal med leti 1941-1944). Študij mu je prekinila vojna. Pozno jeseni 1944. je odšel v partizane. Med vojno in še malo po vojni je bil vojak kulturnik v 3. bataljonu X. slovenske narodnoosvobodilne udarne brigade (»Ljubljanske brigade«). V gledališki skupini jih je bilo sedem ali osem. Za tiste čase so postavili kar zanimiv repertoar: Zupanove „Tri zaostale ure“, Klopčičevo „Mater“, Nušićevega „Analfabeta“ in „Sumljivo osebo“, skeč „Popkov Janez“ in še marsikaj. Na Ptuju so prvič stopili na pravi gledališki oder.

Mobiliziran je bil dvaintrideset mesecev (do prve polovice leta 1947), od tega je bil nazadnje v kazenskem bataljonu v Črmošnjicah (nikoli ni izvedel, zakaj je bil kaznovan). Tam je bila šola za bodoče komandne kadre, ki so se na kaznovanih učili prijemov „prevzgajanja“ za Goli otok. Poleg Janeta so to fizično in psihično maltretiranje doživljali tudi številni drugi starejši intelektualci.

Po demobilizaciji sta ga l. 1947 k snemanju filma „V srcu Evrope“ povabila igralec Janez Jerman, direktor filma oz. takratni vodja produkcije pri Triglav filmu v Ljubljani in bratranec Milan Kovič, ki je bil pri tem filmu rekviziter in kasneje glavni pomočnik na sceni pod vodstvom slikarja Vena Pilona. V tem času je Kavčiču v roke prišla knjiga Osnove montaže (Sergei Eisenstein), ki je ključno vplivala na Kavčičev interes za režisersko kariero. Film je v coni B – v Sveti Luciji (današnjem Mostu na Soči), snemal režiser Josip (Jože) Žnidaršič – List, sicer filmski fotograf z izkušnjami iz Hollywooda, po rodu pa Notranjec. Kavčič je kot statist igral belogardista v prizoru z Jožetom Zupanom in Štefko Drolc. To je bila tudi zadnja scena, ki jo je posnel List. Nakar so zamenjali snemalno ekipo, film pa je dobil novo ime „Na svoji zemlji“. Snemanje pa je prevzel France Štiglic. Ta je za asistenta režije imenoval Janeta Kavčiča. Kavčičev prvi samostojni projekt je bila režija filma »Granit na Pohorju« v okviru Obzornika (Filmski obzornik št. 29, 1948). Do režijskega debija v celovečernem igranem omnibusu „Tri zgodbe“ ( njegova je epizoda „Slovo Andreja Vitužnika“, s katero je napovedal svojevrstno ustvarjalno pot), je posnel celo vrsto Obzornikov, kratkih dokumentarnih filmov in tudi prve reklamne filme (npr. »Mož z aktovko« s Franetom Milčinskim – Ježkom, 1953 in »Na-Ma«, 1953). V tistem času je bil Jane tudi eden izmed filmskih ustvarjalcev, ki jim je najbolj zaupal direktor »Triglav filma« Branimir Tuma.  Usmeril ga je v takrat konjunkturne produkcije, kjer je bil Kavčič praviloma režiser slovenske ekipe oziroma asistent režiserja. Tako je sodeloval z uglednimi režiserji, kot sta bila Gillo Pontecorvo (pri filmu „La grande strada azzurra“, = Široka sinja cesta, 1958; Jane Kavčič v uvodni špici pri 00:00:58 – aiuto regìa Jane Kavčič = pomočnik režiserja Jane Kavčič) in Armand Gatti (pri filmu »L’Enclos« = Ograda, 1961; Jane Kavčič v uvodni špici pri 00:01:55 – conseiller artistique Jane Kavčič = umetniški svetovalec). Kot asistent režiserja je sodeloval tudi pri slovenskih filmih (npr. Babičev „Tri četrtine sonca“, 1959). Posnel je tudi prvi pravi turistični film „24ur med nami“(1952). Prava uspešnica pa je bila filmska pravljica „O medvedu Sulčku in metuljčku“(1958) s stihi pesnika Janeza Menarta. Pet let po ustanovitvi »Društva slovenskih filmskih delavcev« (DSFD) leta 1955 so člani društva ustanovili v Ljubljani podružnico beograjskega filmskega podjetja UFUS (»Udruženje filmskih umetnika Srbije«) kot protiutež Triglav filmu, saj se z njegovo programsko in poslovno politiko mnogi niso strinjali. Po ureditvi formalnih obveznosti se je podružnica osamosvojila in se čez čas preimenovala v Viba film. Prvi „prehodni“ (v.d.) direktor »Viba filma« je bil Jane Kavčič. Sicer samo za 10 dni – za čas konstituiranja in urejanja formalnosti.  Pisal in režiral je tudi radijske igre. Skupaj z Janezom Čukom je za Radio Ljubljana napisal igri „Prijatelj“ (režija J. Kavčič, 9. 2. in 6. 4. 1963) in nagrajeno „In articulo mortis“ (režija J. Kavčič, 15. 10. 1963). Napisal in režiral je “Vlak št. 612” ( 29. 11. 1956). Njegov izredno pomemben film je samostojni celovečerni prvenec „Akcija“ (1960), ki je problematiziral partizanski upor. Po scenariju Marjana Rožanca je Kavčič orisal zgodbo po resničnih dogodkih iz leta 1944, o reševanju 129 zapornikov iz celjskega zapora. Ekranizacija herojskega dejanja šestih neustrašnih partizanov, ki ga cenzura v šestdesetih ni razumela, ker je Kavčič prikazal tudi partizansko »eksistencialno tesnobo« pred vdorom v nemški zapor. Na Hrvaškem je Kavčič za zagrebški Jadran film posnel (edini neslovenski) film „Potraga za zmajem« (= Lov za zmajem, 1961 – premiera oz. dovoljenje za predvajanje: 23. 11. 1961); vojna drama, ki se dogaja v Zagrebu v času 2. svetovne vojne in fašistične države NDH. Jane Kavčič v tem filmu tudi statira, kot železničar; morda je to hommage poklicu njegovega očeta. Žal je film po samo par predstavah romal v “bunker”, kjer je žal očitno še danes. Njegov naslednji film je prvi slovenski pravi žanrski urbani film – kriminalka „Minuta za umor“ (1962). Svojo izjemno sposobnost dela z otroki je dokazal s filmom „Nevidni bataljon“(1967). Ta film premore vse odlike filmske uspešnice: napetost, komičnost in med vrsticami tudi poanto stigmatiziranja ‘izdajalcev’, ko nekdo od otrok (neupravičeno) označi vrstnika za izdajalca in ga vsi izobčijo. Glede na medvojne in povojne tragične dogodke ter posledično diskriminacijo določenega sloja prebivalstva in strogo cenzuro je presenetljivo, da je bil film zaradi te nakazane problematike sploh prikazan. Dejansko pa je bil ta mladinski film neprimerno manj predvajan v kinu in na televiziji kot podobni slovenski mladinski filmi s tematiko 2. sv. vojne. K partizanski tematiki se je Kavčič vrnil s filmom “Begunec” (1973), v katerem je spet raziskoval stranpoti in nasprotja medvojnega dogajanja. Največji uspeh je zabeležil z otroškimi, družinskimi filmi. Med temi je najbolj znana mednarodna uspešnica „Sreča na vrvici“ (1977), za katero je prejel številne nagrade. Uspešnica je postala tudi popevka iz filma, katere besedilo je napisala Svetlana Makarovič, glasbo in aranžma Dečo Žgur, izvajala pa jo je Marjeta Ramšak. Film je posnet po epizodi knjige Vitana Mala „Teci, teci, kuža moj“.  Za pomembne filmske projekte oz. filme, ki so bili zastavljeni tako, da bi morali priti na velike filmske festivale, so določili le izbrance. Kavčiča ni bilo med njimi. Zato se je vrnil k filmom za mlade. Med leti 1979-1981 je bil predsednik »Društva slovenskih filmskih delavcev« (DSFD). Posnel je še:  „Učna leta izumitelja Polža“ (1982), „Nobeno sonce“ (1984, kritika usmerjenega izobraževanja), „Maja in vesoljček“ (1988, prvi slovenski mladinski znanstvenofantastični film) – v naših skromnih produkcijsko-finančnih razmerah je bil zares pogumno dejanje. „Nepopisan list“ (2000) je njegov zadnji (družinski) film. Sodeloval je tudi s scenaristi Marjanom Rožancem, Željkom Kozincem, Tonetom Partljičem, Emilom Filipčičem in drugimi. Skupaj s Tonetom Partljičem sta napisala scenarij za film „Vdovstvo Karoline Žašler“, a njegove snemalne knjige niso odobrili; film so dali v realizacijo režiserju Matjažu Klopčiču. O Kavčičevem delu so pisali številni članki v naših in tujih revijah in časnikih, pa tudi sam je objavljal. Za svoje delo je prejel številne nagrade doma in na tujem. V obdobjih, ko ni bil vključen v filmske projekte, je bil Jane Kavčič primoran iskati dodatne vire zaslužka, da je lahko preživljal družino. Pisal je scenarije, radijske igre, snemal reklame, se poizkusil v organizaciji likovnih razstav, sejmov, prireditev ipd. – celo Kmečke ohceti se je lotil.

Zanimivo, da je že pred mnogimi leti napisal scenarij in snemalno knjigo po povesti “Bobri” Janeza Jalna, a je Bojan Štih v obdobju (1982-1986), ko je bil umetniški direktor Viba filma to zavrnil. Poročen je bil z Jano Kavčič (1929-2003), “tajnico režije skript”. V zakonu se jima je rodila hči Sanja. V prostem času je Jane slikal, še rajši pa ribaril. Kot izjemen človek, cineast in Logatčan po rodu, je bil Jane Kavčič ob svoji 80-letnici nominiran za logaško občinsko nagrado »Februarsko priznanje za življenjsko delo«, a dlje od predloga, žal, ni prišlo.