KAJNČ, Barbara

Prihajala je iz verne družine, rojena je bila kot četrta izmed petih otrok materi Uršuli in očetu Filipu. Krščena je bila kot Barbara, vendar so jo klicali Betka. Bila je ena izmed prvih Slovenk, ki so odšle v Indijo, in ena izmed pomembnih redovnic v Indiji, ki so se odpovedale družini in svoje življenje posvetile revnim ter pomoči potrebnim prebivalcem Indije. Ni bila le misijonarka, ampak tudi zdravilka, ki je svoje poslanstvo nadaljevala vse do smrti. Podatki o njenem šolanju in življenju pred letom 1920 niso znani.

V Zagreb je odšla leta 1920 in tam preživela nadaljnjih osem let, kjer je srečala takrat komaj osemnajstletno Agnes Gonxha Bojaxhiu, kasneje znano kot mati Tereza. Sodelovala je z jezuiti, ki so ji pomagali pri duhovnem razvijanju. Po osmih letih (1928) sta se skupaj z Agnes najprej pridružili redu irskih sester v opatiji Loreto v Rathfarnhamu, nato sta leto kasneje odpluli v oddaljeno Kalkuto, kjer so ju poslali v noviciat v Loreto Convent v Darjeelingu ob vznožju gorovja Himalaje. Tam si je Betka izbrala redovno ime sestra Magdalena. Imeli sta dve leti redovniškega pripravništva, šest let kasneje pa sta se dokončno zaobljubili redovniškemu življenju. Tu sta se njuni poti razšli. Sestra Magdalena je bila poslana v Morapai, kjer je sodelovala z indijskimi pripadnicami pomožnega reda hčera Sv. Ane in odprla dispanzer – bolnišnico za revne (1934).

Bila je porodničarka, zdravila je prehlade, vnetja, norice in druge bolezni, kljub temu da ni imela medicinske izobrazbe, in s tem rešila mnogo življenj. Tam je delovala 33 let, nato jo je pot vodila v Asansol, kjer je postavila še en začasen dispanzer in tam preživela zadnjih 14 let svojega življenja.