JERIČ, Ivan

Ljudsko šolo je obiskoval v domači vasi, nakar je moral zaradi pomanjkanja gmotnih sredstev ostati doma in pomagati očetu pri kmetovanju. Kasneje se je bil primoran tudi zaposliti, tako je sprva delal kot gradbinec in pomagal pri izgradnji železniške proge Murska Sobota-Hodoš, nato pri gradnji elektrarne v Lebringu blizu Gradca in pri regulaciji Mure. Tam se je rodila tudi njegova želja, da postane vodni mojster. Ker pa je zato potreboval dva razreda srednje šole in enoletni tečaj za vodnega mojstra, se je kot 20-letni mladenič po nasvetu Štefana Poredoša, študenta učiteljišča v Čakovcu, vpisal v meščansko šolo v Lendavi in jo v letu dni tudi končal. Medtem se je seznanil še s Štefanom Küharjem, bogoslovcem iz Bratonec, ki ga je prepričal, da naredi še tretji in četrti razred meščanske šole, se uči latinščino in prirodopis ter se prešola na gimnazijo. Leta 1913 je moral zaradi obveznega služenja vojaškega roka in naslednje leto vojne učenje odložiti, vendar knjig ni opustil. Gimnazijo je tako končal leta 1920 v Ljubljani, nato pa se vpisal na študij bogoslovja v Mariboru. V duhovnika je bil posvečen leta 1924 in še istega leta nastopil kaplansko službo v Ljutomeru. Leta 1926 je bil imenovan za kaplana v Murski Soboti, leta 1929 pa, po odhodu lendavskega župnika Flóriána Straussa, za provizorja v duhovnih in svetnih stvareh župnije sv. Katarine v Dolnji Lendavi. S 1. februarjem 1931 je bil imenovan za župnika v Lendavi, 16. februarja istega leta pa še za dekana lendavske dekanije. Med leti 1935 in 1953 je kot župnik deloval v Turnišču, potem pa se župniji odpovedal in se kot upokojenec preselil v Mursko Soboto, kjer je bil duhovni pomočnik in občasno župnik. Leta 1953 je bil imenovan za častnega konzistorialnega svetnika in leta 1961 za častnega kanonika. Leta 1965 se je preselil v Bakovce, kjer je deloval v tamkajšnji cerkvi po svojih močeh. Umrl je v slovenjgraški bolnišnici, pokopan pa je v rojstni vasi Dokležovje.

Jerič je bil narodno zelo zaveden, k čemur je pripomogla najprej vzgoja v močno narodno zavedni slovenski družini in kasneje Mohorjeve knjige, ki jih je rad prebiral. Prav tako si je zelo prizadeval, da bi bilo Prekmurje po razpadu Avstro-Ogrske monarhije priključeno k novonastali kraljevini SHS in tudi zato se je pridružil prekmurski osvobodilni legiji, ki je bila ustanovljena leta 1919 v Ljutomeru na pobudo generala Maistra. V stiku je bil tudi z Matijo Slavičem in drugimi delegati, ki so v Parizu zastopali slovenske narodne interese. V letih 1926-1927 je bil urednik prekmurskega tednika Novine, 1927-1929 pa se je kot državni poslanec stranke SLS zavzemal za popolno gimnazijo v Soboti, za ustanovitev okrožnega sodišča, za pravice sezonskih delavcev in drugo. Tudi ob zasedbi Madžarov, leta 1941, se je odločno postavil na narodovo stran, tako pri posvetni kot tudi cerkveni oblasti. Tedaj ga je mariborski škof imenoval za vršilca dolžnosti generalnega vikarja za Prekmurje, sombotelski škof pa za apostolskega administratorja in kasneje še generalnega vikarja z vso oblastjo. Ivan Jerič je bil vsekakor pomembna osebnost, ki je s svojim vsestranskim delom in ravnanjem odigral pomembno vlogo v Prekmurju in za Prekmurje.

V vaškem domu v Dokležovju je urejena njegova spominska soba.