Po končani gimnaziji v Gorici je Janež Ferdinand nadaljeval šolanje na vojaški kadetnici v Freiskirchnu pri Dunaju. Vsa leta je bil odličnjak. Po zaključku študija je bil nekaj časa topničar na Brionih, potem je bival v Ajdovščini, nakar se je zopet vrnil na Dunaj in tam nadaljeval šolanje na višji topničarski štabni šoli. V prvi svetovni vojni je bil stotnik artilerije. Sam si je želel delovati na soškem bojišču, zato so ga za kratek čas poslali k topničarjem na Fajtji hrib, kmalu za tem pa premestili v Bratislavo, kjer je v vrhovnem poveljstvu nadzoroval dobavo streliva za soško in galsko bojišče. Na soško fronto je zopet prišel proti koncu vojne. Tu je sodeloval v preboju pri Kobaridu in kot artilerijski stotnik vodil 30 topov proti Furlaniji. Leta 1918 je pričel kot borec za severno mejo sodelovati z generalom Rudolfom Maistrom in kot načelnik štaba pripravljati načrte ter vojaške akcije velikovškega odreda. Poveljeval je tudi pri zasedbi Gospe Svete in Celovca. Kasneje je predaval na beograjski vojaški akademiji, napisal več vojaških strokovnih knjig, med drugo svetovno vojno pa pomagal partizanom s strokovnimi vojaškimi nasveti, zemljevidi in drugim strokovnim vojaškim gradivom. Leta 1942 so ga Italijani odpeljali v Gonars, kjer so ga prevzeli Nemci in internirali v Dachau, od tam pa v taborišče v Nürnberg, od koder so ga izpustili šele po koncu vojne. Ko se je vrnil v Jugoslavijo, je postal tajnik Zveze borcev. Znan je bil kot strog in natančen poveljnik. Bil je dober prijatelj pesnika Alojza Gradnika.
A. Pagon: General Ferdinand Janež – zaveden Slovenec, Jadranski koledar (1972), str. 241-244
Marijan F. Kranjc: Pozabljeni del slovenske generalitete: generali in admirali vojske Države SHS in Kraljevine Jugoslavije 1919-1941, Zgodovinski listi (2003), št. 1, str. 20-37
Primorski slovenski biografski leksikon, snopič 7, Gorica 1981, str. 571