IVANČIČ, Ivan (Ivan)

Rodil se je očetu Ivančič Ivanu in mami Frančiški in izhajal je iz kmečke družine, kjer je bilo vedno dovolj trdega in mučnega dela, saj nikoli ni dalo toliko sadov, da bi se lahko preživljala dokaj številčna družina.
Komaj dvajsetleten je moral obleči vojaško suknjo in se podati v veliko negotovost na prostrano rusko bojišče. Kmalu po prihodu na bojišče je bil pri trdnjavi Pšemisl zajet s strani Rusov in poslan v ujetništvo. Ko je v Rusiji izbruhnila revolucija, se je Ivan pridružil boljševikom in se v njihovih vrstah boril proti belogvardejskim tolpam Denikina, Kolčaka in Vrangla. Ob tem je imel veliko čast in zadovoljstvo, da se je srečal z Leninom in z njim tudi govoril.
Po končani boljševiški revoluciji se je vrnil domov na Artviže in se z vso vnemo lotil dela in obnove na domači kmetiji. Kmalu se je poročil z Marijo Cetin in sta imela številčno družino 8 otrok, od katerih pa so žal sina Ivana leta 1944 na nemškem bojišču zverinsko ubili s strani nemških oddelkov SS. Zanimivo je bilo to, da je bil sin Ivan kot italijanski vojak v isti vasi v Ukrajini, kot je takrat njegov oče Ivan preživljal rusko ujetništvo, kjer so se ga domači še v živo spominjali, kar je zapisal v svojih pismih domov.
Za časa italijanske okupacije v Brkinih je bilo ljudstvo deležno ponižanja in velikega zatiranja, seveda tudi Ivan, kot zaveden Slovenec, naprednih idej ni bil izjema. Na bori in skopi Brkinski zemlji si je z veliko muko utiral življenjski obstoj in mizerno preživljal svojo številčno družino.
Proti okupatorskemu nasilju in poniževanju se je naše ljudstvo uprlo in zgrabilo za orožje, saj so se že v letu 1941 v Brkinih pojavili prvi partizani. Ponosni Ivan in njegova številna družina je že leta 1942 aktivno sodelovala in podpirala Narodno Osvobodilno Gibanje. Vsi prebivalci Artviž so se pozivu Osvobodilne Fronte OF odzvali in doprinesli svoj veliki delež v boju proti okupatorju. Tudi domača Branovčeva domačija je na stežaj odprla svoja vrata borcem NOV in jim nudila vso pomoč.
Ob silovitem spopadu med Partizani in Nemci, ki je bi 6. in 7.oktobra 1943 leta, so bile Artviže do tal požgane, kakor tudi domačija Ivana, kjer je v njej zgorel njegov oče Ivan, ki ni hotel zapustiti svojega doma. Celotna družina je bila izgnana v Ostrovico, nato v Padež in na Mrše ter so končno ostali v zasilnem prebivališču na Gradišču št.6 cela 4 leta.
Po teh krutih vojnih dogodkih so začeli z obnovo njihove domačije na Artvižah št.9, ob tem jim je bila v letu 1945 priznana tudi vojna škoda za čas po 8. septembru 1943. Na veliki kmetiji je bilo veliko mukotrpnega in težkega dela in so zato kasneje vsi njuni otroci odšli s trebuhom za kruhom. Pot jih je vodila v Izolo, Hrvatine, pa tudi v daljno Avstralijo, kjer so si vsi ustvarili svoje družine, a svojega doma in kmečkega življenja na Artvižah ni pozabil nihče.
Pripravil: Zoran Ivančič (vnuk)