Po končani osnovni šoli v Destrniku je obiskoval klasično gimnazijo v Mariboru, nato Veterinarsko fakulteto v Zagrebu, kjer je leta 1934 diplomiral.
Prvo zaposlitev je dobil v Veliki Gorici na Hrvaškem (1936), a so ga kmalu premestili v Makedonijo, kjer je služboval tri leta. Nato se je za kratek čas kot veterinar zaposlil v Ormožu, vendar je moral v času vojne oditi na obvezno delo v sosednjo Avstrijo. Po vojni se je vrnil v Ormož, kjer je bil med letoma 1945 in 1975 okrajni veterinar in inšpektor. Bil je pospeševalec živinoreje in organizator živinorejskega zadružništva. Sistematično je zatiral takrat zelo razširjeno govejo metljavost in kmete izobraževal o zatiranju zajedavskih bolezni. Prvi v severovzhodni Sloveniji je začel uvajati umetno osemenjevanje govedi, prvi v takratni Jugoslaviji organiziral skupinsko zavarovanje živali z vključenim zdravljenjem in med prvimi uvedel organizirano veterinarsko službo v tedanji ormoški kmetijski zadrugi, ki je bila osnova kasnejše veterinarske postaje. Po ustanovitvi Veterinarske postaje Ormož (1959) je bil nekaj časa njen vodja.
Poleg veterinarskega dela je organiziral številna strokovna predavanja, razstave in plemenske sejme ter deloval v raznih veterinarskih organizacijah. Deloval je tudi na področju ormoške prosvete in turizma.
Za svoje delo je prejel:
- red dela s srebrnim in zlatim vencem
- zlato plaketo Društva veterinarjev in veterinarskih tehnikov (DVVT) Maribor in Celje
Osebnosti: veliki slovenski leksikon: od A do L, Ljubljana, 2008, str. 379.
Enciklopedija Slovenije: četrti zvezek, Ljubljana, 1990, str. 176.
J. Bešvir: Razvoj veterinarske službe v Ormožu. V: Ormož skozi stoletja V, Ormož, 2005, str. 474–491.
J. Bešvir: V spomin Francu Irglu, Kmečki glas, let. 41 (7. 3. 1984), str. 6.
Z. K.: Veterinar in še marsikaj: 70 kamenčkov v mozaiku življenja Franca Irgla, Tednik, št. 7 (22. 2. 1979), str. 6.