Iz kompozicije je diplomiral na Državnem konservatoriju v Ljubljani (1935). S študijem kompozicije in hkrati muzikologije je nadaljeval v Pragi, kjer je doktoriral leta 1939 z disertacijo Glasbene prvine slovenskih ljudskih napevov. V njej je nakazal metode za ugotavljanje lastnosti slovenskih ljudskih napevov iz analiz glasbenih prvin in pokazal, koliko so posamezne kategorije napevov glede na ritmično organizacijo, velikost melodičnih intervalov in obseg napeva razširjene po slovenskem ozemlju. Delo je bilo objavljeno v Etnologu (1943).
Službovati je začel kot knjižničar Glasbene Matice v Ljubljani (1939–1945). Po vojni je do upokojitve poučeval glasbeno zgodovino in glasbeno folkloristiko na Srednji glasbeni šoli in v Zavodu za glasbeno in baletno izobraževanje v Ljubljani.
Svoje strokovno delo je posvetil vzgoji slovenskih glasbenikov ter raziskovanju vokalne in inštrumentalne ljudske glasbe in plesa. Opravil je ogromno terenskega dela, pri čemer je sodeloval s terenskimi ekipami Slovenskega etnografskega muzeja iz Ljubljane (1949–1955). Zbiral je pesemska besedila in melodije, plesne melodije, popisoval šege, povezane z glasbo, opisal ljudska glasbila in navajal ljudske izraze glede petja, igranja ali plesanja. Zapisal je čez 4000 napevov in slovenskih ljudskih pesmi iz različnih krajev Slovenije.
Veliko je tudi pisal. Leta 1948 je skupaj z Vilkom Ukmarjem in Dragotinom Cvetkom izdal monografijo, ki velja za prvi celovit pregled glasbene preteklosti v slovenščini z naslovom Zgodovina glasbe. Izsledke svojih raziskovanj je objavljal tudi v revijah (Traditiones, Slovenskem etnografu, Slovenski glasbeni reviji in Slovenskem poročevalcu idr.) in zbornikih jugoslovanskih folklorističnih kongresov: o obči etnomuzikologiji, metriki in ritmiki (Metrični kriteriji za sistematiko ljudskih melodij, 1958; Pomen ritmičnih kvantitet v slovenskih ljudskih napevih, 1957), tonalnih osnovah (o pentatoniki), glasbilih (Bordurske citre v Sloveniji, 1964), plesu (O slovenskem ljudskem plesu, 1951; Kinetske označbe v slovenski plesni terminologiji, 1959). Raziskoval je tudi partizansko in delavsko pesem (zbornik Partizanska pesem, 1953; Partizanska pesem – predmet znanosti o ljudski kulturi, 1966). Skupaj z Milanom Apihom, Rafaelom Ajlecem in Radovanom Gobcem je uredil zbirko revolucionarnih pesmi Vstanite, sužnji (1976).
Ob svojem znanstvenem delu je aktivno sodeloval v strokovnih organizacijah. Bil je prvi tajnik Društva slovenskih skladateljev, dopisni član International Folk Music Councila in član Jugoslovanskega nacionalnega komiteja. Sodeloval je pri ustanovitvi Zveze glasbenih folkloristov Jugoslavije (1952, Pula) in Zveze folkloristov Jugoslavije (1955, Bjelašnica), kjer je bil član izvršnega odbora. V sodelovanju z Mednarodnim centrom za raziskovanje delavske pesmi in Zveze društev folkloristov Jugoslavije je organiziral Drugi mednarodni simpozij o delavski pesmi v Velenju (1965). Kor referent in diskutant je sodeloval na kongresih Zveze folklorističnih društev Jugoslavije.
Glasbene prvine slovenskih ljudskih napevov, 1944
Problemi metodologije v muzični genetiki Balkana, 1974
Pomen diereze v makedonski ljudski pesmi, 1977
M. Barbo: Slovenska muzikologija: Kratek prelet po zgodovini, Ljubljana, 2019, str. 72, 76.
J. Bezić: Radoslav Hrovatin (1908‒1978), Traditiones: zbornik Inštituta za slovensko narodopisje, 7‒9 (1978‒1980), str. 268‒271.
M. Ramšak: Hrovatin Radoslav, Slovenski etnološki leksikon, Ljubljana, 2004, str. 172.
P. Ribnikar: Slovenski doktorji, promovirani na Karlovi univerzi v Pragi 1917–1939, Zgodovinski časopis, letnik 46, št. 4 (1992), str. 519–536.
J. Strajnar: Hrovatin Radoslav, Enciklopedija Slovenije, 4. zv., Ljubljana, 1990, str. 54.