HOČEVAR, Josipina

Rodila se je v Radovljici v premožni družini Mulej. Hiši se je po domače reklo Pri Sodar, danes je naslov te stavbe Linhartov trg 8. Družina je imela v lasti gostilno, tovarno sukna in veliko posestvo. Velik del otroštva je preživela pri starih starših v Stražišču pri Kranju, kjer so imeli sitarsko obrt. V Kranju je tudi začela z obiskovanjem šole, z dvanajstimi leti pa je odšla na dveletno šolanje k uršulinkam v Škofjo Loko. Bila je zelo bistra, vedoželjna in priljubljena. Po končanem šolanju je doma veliko pomagala v gostilni, med 1840 in 1842 pa je skrbela za stražiško babico. Ko je bila stara 18 let, se je poročila s 14 let starejšim dacarjem Martinom Hočevarjem. Poroka je bila 9. oktobra 1842, štiri dni kasneje pa sta se zakonca preselila v skupni dom v Krškem. Dom, h katerem so spadali majhen hlev, vrt in njiva, je bil sprva v precej slabem stanju. Uredila sta ga in kmalu v mestu odprla gostilno, ki je delovala precej uspešno. Od 1860 do 1862 sta živela v Gradcu, kjer sta obnovila zanemarjeni Hotel zur Stadt Triest. Hotel je sicer kmalu začel prinašati dobiček, vendar sta ga prodala in se za vedno vrnila domov v Krško. Tam je Martin, nadarjen poslovnež, denar služil s trgovanjem z vinom, vinogradi ter gradbeništvom, z Josipino sta opravljala tudi poštno službo. Josipina je bila njegova odlična sopotnica, saj sta skupaj ustvarila trdno gospodarstvo in precej hitro obogatela. Doma so ji privzgojili varčnost, skromnost in ljubezen do trdega dela, kar so ob njeni izobraženosti (veliko je brala in se izobraževala, obvladala je tako nemški kot tudi slovenski jezik) cenili daleč naokoli. Denarja nista zapravljala lahkomiselno ali za razkošje, temveč sta ga razdajala drugim. Tudi po Martinovi smrti aprila 1886 je Josipina nadaljevala njuno skupno dobrodelno delo in podedovano premoženje še oplemenitila. Svojih otrok nista imela, poskrbela pa sta za veliko drugih. S svojimi darovi je oskrbovala šole v Krškem, denar je namenjala tudi hiralnicam in sirotišnicam. Med letoma 1855 in 1875, ko dekleta še nimajo pravice do rednega šolanja, je financirala zasebno dekliško šolo v Krškem. S sestro Dralko sta Radovljici darovali hišo za učitelje, pripravila je sklad za podporo radovljiškim učencem. Ti dejanji sta ji prinesli naziv častne meščanke mesta Radovljica. Za onemogle služkinje je v Ljubljani ustanovila zavod Josephinum. Leta 1891 je Josipina darovala denar za novo cerkev sv. Križa na krškem pokopališču, ustanovljena je bila nova krška fara s tremi podružnicami in kapucinskim samostanom, ki ga je Josipina prav tako podpirala. Leta 1899 so v znak hvaležnosti v Krškem odkrili spomenik Martinu Hočevarju. Denarno je podprla tudi daljnega sorodnika, Ivana Zajca, ki je tako lahko odšel na študij kiparstva. Denar je namenila še za bolnišnico v Krškem in za gradnjo mestnega vodovoda v Radovljici. Hvaležno mesto ji je leta 1908 za življenja na glavnem trgu postavilo spomenik v obliki vodnjaka. Podstavek je izdelal Janez Vurnik, skulpturo dečka pa njegov učenec Jožef Pavlin. Dobila je številna manjša odlikovanja, “njeno plemenito srce in njena darežljiva roka sta zasloveli do presvetlega cesarja, ki jej je podelil zlati križec za zasluge s krono.” Josipina Hočevar je umrla leta 1911. Po veličastnem pogrebu, kjer jo je k večnemu počitku na okrašenem vozu peljalo šest konj, je sledilo branje njene, leto prej napisane, oporoke. Dolenjske novice so aprila objavile: “Zapuščina v gotovem znaša blizu poldrugi milijon kron.” Največ zapuščine je pripadlo njenemu nečaku, Karlu Muleju, precej je zapustila svojemu, nekaj pa tudi moževemu sorodstvu. Denar je šel tudi za gradnjo pokopališke kapelice v Krškem in domu za otroke v Radovljici. Nekaj denarja se je steklo v Sklad Martina in Josipine Hočevar za študente.