HITZINGER, Peter

Na njegovo življenjsko pot sta pomembno vplivala učitelj Jožef Tomaževič in učitelj verouka Tomaž Jeseničar. Ljudsko šolo je obiskoval v Tržiču in Novem mestu. Med leti 1823-26 je v Novem mestu obiskoval gimnazijo. Med leti 1826-31 je v Ljubljani končal gimnazijo in licej. Med leti 1831-35 je v Ljubljani študiral bogoslovje. Ordiniran je bil leta 1835. Potem je bil kaplan v različnih krajih. Kot kaplan je služboval v Kamni Gorici (1835 – 1838), Mokronogu (do 1846) in Dobu (do 1847), kot lokalni kurat v Podlipi (1847 – 1859), nato kot župnik in dekan v Postojni (1859 – 1867).

Za slovenski jezik ga je v gimnaziji navdušil prof. Matija Čop, v zadnjem liceju pa Fran Metelko. Bil je plodovit pisatelj. Pisal je pesmi, prozo in strokovne prispevke, predvsem o zgodovini, arheologiji, zemljepisu, krajepisju, etimologiji. Od pesniških poskusov velja omeniti satirični pesmi Staro in mlado, ki jo je objavil v Novicah leta 1845 in Vožnja slovenščine, ki jo je objavil v Koledarju slovenskem leta 1855. Od epskih pa Sisek rešen v Novicah leta 1855 in V spomin sv. Cirilu in Metodu v Novicah leta 1847.

Leta 1843 je pri Jožefu Blazniku v Ljubljani natisnil knjižico Molitve pri obiskovani svetih shteng. Leta 1858 je objavil povest Močni baron Ravbar z dolgo brado. Med leti 1859-64 je izdajal Domač koledar slovenski. Prispevke je objavljal tudi v Novicah (predvsem pesmi in kritike), Zgodnji Danici, Slovencu, Učiteljskem tovarišu in drugje. Objavljal je tudi pod psevdonimoma Znojemski in Podlipski.
V nemškem jeziku je pisal za časopise Mittheilungen des historisches Verein für Krain (MHVK), Blätter aus Krain, Illyrisches Blatt, Laibacher Zeitung, Triglav, Archiv für die Landesgeschichte.

Leta 1850 je po naročilu Slovenskega društva izdelal zemljevid Obraz cele zemlje v dveh polkroglah. Kot zgodovinar je v Zgodnji danici pisal o cerkveni zgodovini, v MHVK pa je objavil okrog 60 člankov različnih vsebin. Zagovarjal je teorijo o avtohtonosti Slovencev. Z Levstikom se je sprl zaradi kritike.

Po številnih prošnjah so mu leta 1859 dodelili faro v Postojni. Tam je 29. avgusta 1867 umrl zaradi vnetja črevesja star komaj petinpetdeset let. Pokopal ga je Vipavski dekan Jurij Gabrijan. V pokopališki kapelici so mu postavili skromen spomenik.