Po vzoru očeta, ki je bil evangeličanski duhovnik v kraju Felsőszakonyi v bližini Šoprona na Madžarskem, se je tudi Géza odločil za duhovniški poklic. Po končani gimnaziji v Šopronu je sicer najprej študiral medicino, vendar se je med študijem prepisal in končal teologijo. Njegovo prvo službeno mesto je bilo leta 1909 v kraju Vadosfa, vendar le za kratek čas, saj je oktobra istega leta nastopil službo pomožnega duhovnika v Murski Soboti. Že naslednje leto je bil po smrti Józsefa Magyarja imenovan za duhovnika na Hodošu, kjer je deloval naslednjih 40 let (od leta 1910 do 1950). Zadnja štiri leta je kot administrator upravljal še cerkveno občino Domanjševci. Tudi sicer je rad pomagal ljudem, najsi je bilo to ob boleznih ali le s praktičnim nasvetom za vsakdanje življenje. Bil je zelo spoštovan med verniki, saj si je prizadeval biti prijatelj vsakemu posamezniku. Zanimala pa ga je tudi fotografija, tako da je s svojo sodobno fotografsko opremo ovekovečil marsikateri zgodovinski dogodek tega območja. Poročil se je z Erzsébet, hčerjo znane vaške družine Fenyves, s katero sta imela dvoje otrok. Pokopan je na hodoškem pokopališču zraven prav tako znanega evangeličanskega duhovnika na Hodošu Janoša Kardoša.
Luthár, A. Heiner Geza: 1886 – 1950. Evangeličanski koledar, 1952, str. 57-59.
Kerčmar, V. Evangeličanska Cerkev na Slovenskem (str. 244). Murska Sobota: Evangeličanska Cerkev v Sloveniji, 1995.
Pivar Tomšič, E. Bog je naše zavetje. V: Benczik, G. et al. (ur.). Zgodovina Hodoša in Krplivnika/Hodos és Kapornak története. Lendava: Zavod za kulturo madžarske narodnosti/ Lendva: Magyar Nemzetiségi Művelődési Intézet, 2005, str. 217.