Napredno iskanje
sl
sl en it hu
Pisava
100%
125%
150%
200%
Barve
Privzete barve
Visok kontrast
Obrnjene barve
Črno belo
Kazalec
Resetiraj

HAUKO, Jožef

Rojen:
7. februar 1890, Rankovci
Umrl:
1. junij 1968, Rankovci
Poklici in dejavnosti:
Kraji delovanja:
Občina:
Leksikon:

Osnovno šolo in štiri razrede gimnazije je končal v kőszeški sirotišnici kot gojenec, višjo gimnazijo pa najbrž pri frančiškanih. Na njegovo izbiro duhovniškega poklica so vplivali tudi Franc Ivanocy, tedaj tišinski župnik, tamkajšnji kaplan Jožef Klekl st. in tudi njegov stric, duhovnik in frančiškan Andrej Hauko. Tako je bil sprejet v frančiškanski samostan v Veliki Kaniži, kjer je tudi končal srednjo šolo. Veselja do redovniškega poklica ni imel, zato je leta 1911 stopil v sombotelsko bogoslovje in tam ostal štiri leta. V duhovnika je bil posvečen v Szombathelyu 12. junija 1915, skupaj s sošolcem Jožefom Mindszentyjem, zatem pa se je vrnil v rodno domovino in v njej ostal vse življenje. Pred nastopom duhovniške službe v Bogojini je bil kaplan v več mestih. Leta 1931 je nasledil Ivana Bašo in v Bogojini služboval od 1. septembra 1931 do uradno 15. julija 1951, ko je šel v pokoj. Po škofovem imenovanju Hauka za bogojinskega duhovnika je sledila slovesna namestitev v župnijo, kar je opravil dekan Ivan Jerič, ki je Jožefa Hauka kot svojega dotedanjega kaplana v Lendavi vpeljal v bogojinsko župnijo. Hauko je novo službo vzel zelo resno in zato vestno opravljal vse svoje obveznosti. Kot duhovnik je opremil notranjost nove Plečnikove cerkve, nabavil orgle, nove klopi in drugo cerkveno opremo ter postavil novo gospodarsko poslopje. V času svojega službovanja v Bogojini je pisal tudi kroniko, od leta 1931 do 1944, ki je odličen vir tako za lokalno gospodarsko, politično in socialno zgodovino kot tudi za zgodovino vsakdana. Jezik zapisa je do leta 1941 slovenski, vojna leta pa so zapisana v madžarskem jeziku, kar je bilo v skladu s škofovim odlokom. Po drugi svetovni vojni, leta 1946, pa je zaradi stikov oziroma organiziranja križarstva skupaj z Ivanom Jeričem, dekanom lendavske dekanije in soboškim župnikom Jožefom Vojkovičem pristal v zaporu. Po vrnitvi iz zapora, ko mu je bila kazen znižana z 10 na 6 let, se je Hauko odpovedal župniji, a je še 10 let živel na župnišču kot upokojeni župnik. Po pogojnem izpustu, ki je trajal do 20. avgusta 1952, pa se je znova vključil v delo na župniji in kot upokojeni župnik pomagal predvsem pri dušnopastirskem delu. 10. aprila 1961 se je vrnil na svoj rojstni dom v Rankovce, saj zaradi bolezni dušnopastirske službe ni mogel več opravljati. Sprva je nekaj let še pomagal v tišinski župnijski cerkvi, posebno ob nedeljah in praznikih, potem pa opravljal daritev sv. maše le v sobi domače hiše.

Smej, J. Bogojanski župniki in njihove kronike (tipkopis). Maribor, 1976.
Škafar, I. Župnija Gospodovega vnebohoda v Bogojini. Stopinje, 1980, let. 9, str. 36–46.
Griesser Pečar, T. Cerkev na zatožni klopi: sodni procesi, administrativne kazni, posegi “ljudske oblasti” v Sloveniji od 1943 do 1960. Ljubljana: Družina, 2005.
Smej, J. Prekmurski duhovniki, povezani z nastajanjem murskosoboške škofije. V: Zver, S. in Kuzmič, F. (ur.). Škofija Murska Sobota. Zgodovinski oris krščanstva v Pomurju. Almanah ob ustanovitvi škofije Murska Sobota. Murska Sobota: Župnijski zavod sv. Miklavža, 2006, str. 108-117.

Avtor/-ica gesla: Jožef Papp, Knjižnica Murska Sobota
Datum prvega vnosa: 17. 11. 2014 | Zadnja sprememba: 21. 4. 2020
Jožef Papp. HAUKO, Jožef. (1890-1968). Obrazi slovenskih pokrajin. Mestna knjižnica Kranj, 2020. (citirano: 23. 10. 2021) Dostopno na naslovu: https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/oseba/hauko-jozef/
Prijavi napako