GRLJ, Dimitrij

Mati Dragica (Surina) je bila šivilja in gospodinja, oče pa trgovec pri tovarnarju v lesni industriji. Oba sta bila v tridesetih letih prejšnjega stoletja aktivna člana prosvetnega društva v Jelšanah. Brat Rajko je upokojeni predmetni učitelj matematike in fizike, sestra Dragica pa upokojena delavka v turizmu.
Dimitrij Grlj je osnovno šolo obiskoval v Ilirski Bistrici, najprej prvi razred z italijanskim učnim jezikom. Po razpadu Italije se je učil v samostanu v Trnovem, kjer so redovnice poučevale v materinem jeziku. Tu se je učil tudi igranja klavirja. Po drugi svetovni vojni je uspešno dokončal nižjo gimnazijo v Trnovem. V teh letih je vzljubil vse zvrsti športa in glasbo. Šolanje je nadaljeval na gimnaziji in glasbeni šoli v Postojni, kjer se je v prostem času posvetil športu in zabavni glasbi. Po maturi se je vpisal na Višjo šolo za telesno vzgojo in jo leta 1960 tudi uspešno končal. Med študijem je bil član Akademskega pevskega zbora, ki ga je vodil maestro Anton Nanut. Ta je priporočil pevcem, da aktivno vzpodbujajo pevstvo v domačem kraju. To dejstvo je vplivalo na njegovo nadaljnje ljubiteljsko delo.
Po končani vojaščini se je najprej zaposlil na osnovni šoli v Kuteževem pri Ilirski Bistrici, kasneje pa na Osnovni šoli v Ilirski Bistrici. Ljubiteljsko je vodil Šolsko športno društvo v Ilirski Bistrici in z mladimi športniki dosegal lepe uspehe tudi v republiškem merilu (zlasti v košarki). Med prvimi na Primorskem je uvedel poletno in zimsko šolo v naravi, ki je postala posebna oblika vzgojno-izobraževalnega dela na vseh šolah v občini. Leta 1975 je sodeloval kot recenzent pri nastajanju priročnika Telesna vzgoja za višje razrede osnovne šole. V tem času je bil igralec ali trener pri Telovadnem društvu Partizan in pozneje pri Košarkarskem klubu Lesonit. Slednji je postal dvakrat republiški prvak in bil nekaj let član prve ali druge zvezne (jugoslovanske) lige.
Od leta 1974 do leta 1994 je opravljal dela in naloge pomočnika in ravnatelja Osnovne šole Dragotina Ketteja. Vse od nastopa službe leta 1961 je vodil različne pevske zbore in sestave v občini Ilirska Bistrica. Bil je tudi mentor Moškega pevskega zbora Planika v Malmöju na Švedskem. Ob delu je študiral na Višji pedagoški šoli (oddelek za glasbo) in si tako pridobil potrebno izobrazbo za poučevanje glasbe in vodenje pevskih zborov. Leta 1994 se je upokojil. Poleg vodenja pevskih zborov se je posvetil pisanju zgodovine športa in šolstva na Bistriškem. Lotil se je skladateljevanja. Uglasbil je številna besedila naših pesnikov in priredil več pesmi za zbore ali ansamble.
Med njegove konjičke spada tudi enigmatika. Še vedno sestavlja vse oblike križank in ugank in jih objavlja v revijah in nekaterih glasilih. Je aktiven pri društvu upokojencev in za prizadevno delo je prejel pokrajinska in republiška priznanja. Od leta 1996 je urednik literarnega glasila Jesenski listi.
Za svoje delo je prejel več priznanj: posebno priznanje za zasluge na telesnokulturnem področju (1971), Kettejevo nagrado za prispevek k razvoju in rasti naše kulture (1979), priznanje za posebne uspehe na področju vzgojno-izobraževalnega dela (1985), jubilejno priznanje Javnega sklada Republike Slovenije (2003) in zlato plaketo občine Ilirska Bistrica (2003).