Napredno iskanje
sl
sl en it hu
Pisava
100%
125%
150%
200%
Barve
Privzete barve
Visok kontrast
Obrnjene barve
Črno belo
Kazalec
Resetiraj

GAVARDO, Valentino

Vir: Trentinolibero.it

Foto galerija

Rojen:
10. julij 1891, Koper
Umrl:
14. januar 1914, Koper
Psevdonim:
Tino
Poklici in dejavnosti:
Leksikon:

Valentino (Tino) de Gavardo je bil narečni pesnik. Obiskoval je mestno gimnazijo in se po opravljenih izpitih (1911) vpisal na Pravno fakulteto Univerze v Gradcu. Tako kot mnogi drugi vrstniki je bil tudi politično vpleten in poudarjal je svoje italijanstvo. S svojo narečno poezijo je dal glas skromnemu in preprostemu prebivalstvu Kopra ter se osredotočil na vsakdanje življenje prebivalstva. Za njegovo opisovanje je v svojih delih uporabil istro-beneško narečje, ki je ne glede na razlike med tedanjimi družbenimi razredi vseeno predstavljalo vezno tkivo mestnega prebivalstva. Verzi kažejo avtorjevo obvladanje rim in ritma v njegovih pesmih ter tudi dovzetnost pri izbiranju prizorov in besed, ki močno zaznamujejo dnevno življenje navadnega človeka. Njegova prva dela so bila objavljena leta 1908 v periodičnem časopisu z naslovom Pagine Istriane (Istrske strani), podpisoval se je s psevdonimom »Tito Bidoli«. Leta 1912 je objavil zbirko lirik v koprskem narečju z naslovom Fora del semenà, ki je sledila živahnemu literarnemu trendu, ki se je razvil med devetnajstim in dvajsetim stoletjem, z avtorji, kot je Giovanni de Manzini, pa tudi prek ljubiteljskih avtorjev, kot so Biagio Cobol in Girolamo de Gravisi ter drugi avtorji, ki se niso podpisali, so pa objavljali v časopisih, periodičnih publikacijah in letakih. Njegova poezija je satirična, komično-šaljiva, nekonvencionalna, zaničevalna, a hkrati tudi polna domišljije pri opisovanju rojstnega okolja. Znan je bil kot »pesnik malega starodavnega sveta Kopra«. Epidemija tifusa, ki je izbruhnila v Trstu, je dosegla tudi Koper. Mladi Tino, ki ni imel niti triindvajset let, je umrl v enem tednu od te bolezni.

Sfogo (1913)

Le do xe sonade; su in alto le stele
le par tante picie lontane fiainele,
e, soto la luna, più bela e più quieta
ve par che riposi la nostra piasseta.

E tuto xe zito; soltanto un momento
se senti una vose che par un lamento,
‘na vose de pianto che par quasi umana:
ice un boto che manda la vecia campana.

La vecia campana che, a fianco le tori,
ciamava a seduta i antichi signori,
la vecia campana che dormi lassù,
che sempre ricorda per chi l’à batù …

 

 

 

Fora del semenà: rime vernacole, 1912

Maier, B. Tino Gavardo. Pagine Istriane, 1950, ser. III, let. I, št. 4, str. 254–260.
Quarantotto, G. Figure del Risorgimento in Istria. Trieste: C. E. L. V. I., 1930.
Quarantotto, G. Tino Gavardo: ricordato a’ suoi concittadini nel dì trigesimo dalla morte. Capodistria: Fascio Giovanile Istriano, 1914.
Semi, F. Istria e Dalmazia uomini e tempi: Istria e Fiume. Udine: Del Bianco, 1991.

 

Avtor/-ica gesla: Aleksandro Burra, Knjižnica Koper
Datum prvega vnosa: 9. 2. 2022 | Zadnja sprememba: 9. 2. 2022
Aleksandro Burra. GAVARDO, Valentino. (1891-1914). Obrazi slovenskih pokrajin. Mestna knjižnica Kranj, 2020. (citirano: 30. 6. 2022) Dostopno na naslovu: https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/oseba/gavardo-valentino/
Prijavi napako