Napredno iskanje
sl
sl en it hu
Pisava
100%
125%
150%
200%
Barve
Privzete barve
Visok kontrast
Obrnjene barve
Črno belo
Kazalec
Resetiraj

GAČNIK, Matija

GAČNIK Matija
Foto: Grb Matije Gačnika (izsek iz marmorne plošče). Vir: I. Stopar: Dobrna, Motovun 1986, str. 48

Foto galerija

Rojen:
ok. 1580
Umrl:
22. januar 1647, Podgora
Variante imen:
Mathias Gaitschnig
Poklici in dejavnosti:
Kraji delovanja:
Občina:
Leksikon:

O Matiji Gačniku (Mathias Gaitschnig), ki velja za začetnika nove dobe dobrnskega zdravilišča, nimamo prav veliko izčrpnih podatkov. Na podlagi pričevanja njegovega sina vemo, da je kot mladenič stopil v vojaško službo. Služil je na ogrski meji in v Vojni krajini, vojne zasluge pa si je pridobil zlasti med furlansko vojno, tj. drugo avstrijsko-beneško vojno (1615–1617). V svojem konjeniškem polku je napredoval do čina podpolkovnika. Po letu 1613 je od brata Janeza (Hans) kupil gospostvo in toplice Dobrna in izstopil iz vojske. Leta 1619 je kot nekdanji častnik in lastnik plemiške posesti pri kralju in deželnem knezu Ferdinandu II. dosegel potrditev grba in povzdignitev v plemiški stan. Kasneje je sodeloval v raznih akcijah: leta 1635 je pomagal zatreti štajerski kmečki upor, ko naj bi pred popolnim oplenjenjem in opustošenjem rešil Žičko kartuzijo. Bil pa je tudi mediator med sprtimi stranmi in cesarski komisar za nadzor cesarjeve lovske pravice v celjski četrti. Poročen je bil z Marjeto (Margaretha), hčerko Štefana Sibeničkega (Sibenitschki), dedinjo posesti Tabor pri Višnji vasi. Imela sta tri otroke: sinova Janeza Matijo (Johann Mathias) in Jurija Matijo (Georg Mathias) ter hčer Rozino (Rosina), ki se je omožila z vitezom Dietrichom Dienerjem von Dienerspergom.

Najbolj znano pa je njegovo delovanje v povezavi z dobrnskimi toplicami. Matija velja za njihovega prvega ustanovitelja. Tamkajšnji izvir termalne vode je obdal z manjšim kamnitim bazenom, za nastanitev gostov pa je leta 1624 zgradil prvo večje zidano poslopje, v spomin na dogodek pa dal v prostoru z bazenom vzidati še danes ohranjeno marmorno ploščo z napisom v nemščini. Prevod napisa v slovenščino se glasi:

»To kopališče je v čast dežele
zgradil podpisani plemeniti gospod,
sicer bi ostalo še dalje zapuščeno.
To se je zgodilo leta 1624,
ko je bil lastnik Dobrne
Matija Gačnik.«

Obisk toplic s strani plemstva in premožnejših se je povečal, toplice pa so takšno podobo ohranile skoraj dvesto let. Za Dobrno se je tako z nastopom Gačnikov začelo prvo obdobje razcveta.

Pomembno vlogo je imel tudi pri zaslugah za to, da je cerkev na Dobrni postala sedež vikariata, kar se je zgodilo leta 1628. K temu je verjetno tisti čas pripomoglo prav dejstvo, da se je število zdraviliških gostov po ureditvi toplic precej povečevalo, s tem pa tudi potreba po njihovi stalni duhovni oskrbi (maše, pogrebi).

Aprila 1643 je posesti razdelil med svoje tri otroke: starejši sin Janez Matija je dobil gospostvo in toplice Dobrna (Neuhaus), mlajši sin Jurij Matija posest Šratnek (Schrottenegg) na Koroškem, hči Rozina pa posest Tabor (Weixelstetten) v Višnji vasi, in se odselil na Koroško v dvor Šratnek v Podgori blizu Kotelj, kjer je preživel preostanek življenja. 1646 so ga sprejeli med koroške deželane, že leto zatem pa je umrl. Truplo so prepeljali na Dobrno in ga položili v grob k ženi (umrla 1631) v dobrnski cerkvi Marijinega vnebovzetja, o čemer v tamkajšnji kapeli sv. Jožefa pričuje še danes ohranjeni nagrobnik.

J. Curk: Topografsko gradivo: I. Sakralni spomeniki na območju občine Celje, Celje 1966, str. 53–56
B. Golec: Vzpon in zaton Dienerspergov: štajersko potomstvo Janeza Vajkarda Valvasorja v luči svojih genealoško-biografskih in spominskih zapisov (1278–1908), Ptuj 2017
I. Grobelnik: Nastanek in razvoj zdravilišča Dobrna, v: Celjski zbornik, 1959, Celje 1959, str. 110–111
J. A. Janisch: Topographisch-statistisches Lexikon von Steiermark mit historischen Notizen und Anmerkungen, 2. zvezek, Graz 1885, str. 356–359
F. Kavčič: Znameniti Slovenci, v: Ljubljanski zvon 1896, št. 8, str. 490–491
K. Oder: Ravne na Koroškem v 19. stoletju, Kronika 2008, št. 2, str. 305–322
I. Orožen: Das Bisthum und die Diözese Lavant: 8. del: Das Dekanat Neukirchen, Marburg 1893, str. 355–358
J. Orožen: Dobrna: Preteklost in sedanjost zdravilišča, kraja in okolice, Celje 1975, str. 14, 17–19
J. Orožen: Zgodovina Celja in okolice: I. del: Od začetka do leta 1848, Celje 1971, str. 529–531
H. Pirchegger: Die Untersteiermark in der Geschichte ihrer Herrschaften und Gülten, Städte und Märkte, München 1962, str. 221, 226
J. G. Seidl: Bilder aus Untersteyermark: Das Mineralbad zu Neuhaus, v: Wiener Zeitschrift 1837, št. 103, str. 823
J. G. Seidl: Bilder aus Untersteyermark: Das Mineralbad zu Neuhaus, v: Wiener Zeitschrift 1837, št. 104, str. 828
I. Stopar: Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji: Med Solčavskim in Kobanskim, Ljubljana 1993, str. 101
I. Stopar: Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji: Spodnja Savinjska dolina, Ljubljana 1992, str. 32, 149
I. Stopar: Zdravilišče Dobrna, Ljubljana 1995, str. 7–11
K. Tangl: Beiträge zur Geschichte der Herrschaft und des Badeortes Neuhaus, Mittheilungen des historischen Vereines für Steiermark, 3. zvezek, Gratz 1852, str. 177–199, 214–217

Avtor/-ica gesla: Janja Jedlovčnik, Osrednja knjižnica Celje
Datum prvega vnosa: 11. 2. 2019 | Zadnja sprememba: 7. 7. 2020
Janja Jedlovčnik. GAČNIK, Matija. (-1647). Obrazi slovenskih pokrajin. Mestna knjižnica Kranj, 2020. (citirano: 7. 2. 2023) Dostopno na naslovu: https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/oseba/gacnik-matija/
Prijavi napako