FILIPIČ, Maks

V slovenski vojski, pod poveljstvom generala Rudolfa Maistra, se je udeležil bojev za severno mejo. Kot prostovoljec je po mobilizacijskem pozivu, 8. januarja 1919, iz Ljubljane čez dva dni odšel na Koroško. Služil je v 2. pešadijski četi Ljubljanskega polka in sodeloval v bojih v Podrošci. Ko so slovenske položaje, 4. maja 1919, zasedli Avstrijci, je bil zajet skupaj s slovenskimi borci, ki se jim ni uspelo pravočasno umakniti. S približno petdesetimi soborci je v avstrijskem ujetništvu Marchtrenk pri Linzu preživel čas do 28. avgusta 1919, ko so jih z vlakom, prek Maribora, poslali v Ljubljano. Po njegovi demobilizaciji, 10. septembra 1919, se je vrnil domov.
Filipič, Brcetov iz Mrzlega Vrha, rojen Jožefu in Tereziji Primožič, se je leta 1924 poročil s Marijo Škulj, Loncnarjevo, iz Mrzlega Vrha. Marija je pri Brcetu rodila osem otrok, šest hčera (Pavlo, Marjano, Mirko, Bernardo, Dorotejo in Makso) in dva sinova (Milana in Viljema).
Drugič je odšel v vojno, mobiliziran v Prešernovo brigado, 18. 10. 1943. Po slabih dveh mesecih v partizanih so ga ujeli Nemci in ga poslali v ujetniško taborišče Muhlberg na Saškem, od tam pa, veščega kmečkega dela, na prisilno delo na nemške kmete. Po koncu vojne se je bolan in izčrpan vrnil na domače posestvo, kjer je potem živel vse do smrti. Pokopan je na Dobračevi pri Žireh.
Status borca za severno mejo mu je bil priznan po vloženi prošnji leta 1969.