FARAGÓ, Márton

Rojen je bil kot Mór Freyer v takratni Dolnji Lendavi. Bil je osmi in hkrati najmlajši otrok v družini judovskega trgovca. Že v mladih letih je Marci, kot so ga klicali, pokazal nadarjenost za slikanje, tako da se je po šolanju v domačem kraju leta 1895 vpisal v Državno kraljevo šolo za uporabno umetnost v Budimpešti, kjer je leta 1900 z odliko končal študij na Oddelku za dekorativno slikarstvo. V letih 1906 in 1907 je po naročilu Meščanskega oz. Obrtnega bralnega društva iz Dolnje Lendave naslikal več portretov njihovih članov in umetniško oblikoval častno diplomo društva, ki so jo leta 1907 podelili kiparju Györgyju Zali. Naslikal je tudi portret odvetnika Mihalyja Kaskadija Hajosa, predsednika lokalnega kazina v Dolnji Lendavi.

Kasneje je študiral na Madžarski univerzi likovnih umetnosti v Budimpešti in študij končal leta 1908. Izpopolnjeval se je pri enem izmed takrat najvidnejših slikarskih mojstrov, Simonu Hollósyju, ustanovitelju več slikarskih šol (Nagybánya/Baia Mare, Técső/Tyachiv), ki je priznano zasebno slikarsko šolo leta 1886 zasnoval tudi v Münchnu. Pri Hollósyju, na njegovem slikarskem taboru v Tecsoju, naj bi spoznal znamenitega slikarja Ferenca Sassa Brunnerja, s katerim sta se spoprijateljila in leta 1908 ustanovila svojo prvo slikarsko šolo v Szombathelyju. Viri navajajo, da sta slikarske šole do leta 1913 ustanovila tudi v Nagykanizsi, Pecsu,  Kaposváru in  Zalaegerszegu. Pri njunem delu je sodelovala Brunnerjeva soproga Erzsebet. Šole niso bile namenjene le slikarskim veščinam, ampak promociji likovnega ustvarjanja in umetnosti nasploh. V teh letih je že pripravil več samostojnih razstav v raznih krajih na Madžarskem, svoja dela pa je razstavljal tudi skupaj z drugimi umetniki. Predstavil se je v Pecsu, Nagykanizsi, Kaposvaru in leta 1914 v Veszpremu. Dvakrat, leta 1912 in 1914, se je predstavil v rojstnem kraju. Iz obdobja do prve svetovne vojne je pomembno še njegovo bivanje v Münchnu leta 1912, kjer je z zakoncema Brunner prav tako ustanovil slikarsko šolo in pripravil razstavo tam nastalih del.

Med letoma 1909 in 1910 je bil sicer zaposlen kot železničar v kraju Szobo. V tem času je bil za mesec dni vpoklican v vojsko v Bosni. Nato se je preselil v Nagykanizso, kjer se je leta 1913 poročil. Njegova soproga je bila rimskokatoliške vere. Nekaj časa sta bivala v Budimpešti, nato pa sta se za dalj časa ustalila v kraju Letenye v bližini današnje madžarsko-slovenske meje. Ker je bil sam judovskega porekla, je leta 1919 prestopil v evangeličansko vero, kar mu je olajšalo življenje zlasti med drugo svetovno vojno.

Med prvo svetovno vojno je služil kot vojak v Bosni in Črni Gori. Svoj slikarski talent in znanje je ohranjal z risbami na vojaške dopisnice. V njegovi zapuščini je ostalo štirideset takšnih dopisnic, ki jih je pošiljal sorodnikom v Letenye. Po vojni se je vrnil k družini. Do leta 1929 so živeli v Letenyu, nato pa so se preselili v Nagykanizso, kjer je nadaljeval z umetniškim ustvarjanjem in poučevanjem. V slikah je ohranjal barvitost in motive narave, kar je bila njegova značilnost že od nekdaj. Zaradi tega so ga njegovi sodobniki marsikdaj gledali po strani. Njegovi zadnji dve umetniški deli sta iz leta 1942, ko je v kraju Sand v županiji Zala naslikal oltarno sliko Jezusova molitev v vrtu Getsemani, in slika Ecce homo. 

Da je bil po poklicu in duhu slikar, je razvidno tudi iz oznanil ob njegovi smrti leta 1947. Pokopan je na pokopališču v Nagykanizsi.