FAJFAR, Tone

Najprej je končal nižjo gimnazijo nato pa se je v grafični šoli izučil za tipografa. Prvo zaposlitev je dobil v tiskarni v Kranju. S krščanskosocialističnim gibanjem se je seznanil med delom v Jugoslovanski tiskarni v Ljubljani, v stavbi, kjer je od leta 1997 Pravna fakulteta. Postal je njegov aktivist in leta 1936 tajnik načelstva Jugoslovanske strokovne zveze (JSZ) v Ljubljani.
Pomembno je vplival na pisanje Delavske pravice in leta 1939 postal njen urednik. Bil je eden od tistih krščanskih socialistov, ki se je prizadeval za neodvisnost sindikalnega gibanja od vodstva klerikalne stranke in za sodelovanje s komunisti. Deloval je tudi v grafični organizaciji. V času krize ljudske fronte (1939-1940) si je prizadeval za zmerno pisanje Delavske pravice in poskušal razumeti politiko Sovjetske zveze. S pooblastilom vodstva JSZ je poleti 1940 navezal politične stike s Komunistično partijo Slovenije (KPS).

Na ustanovnem sestanku Protiimperialistične fronte (poznejše Osvobodilne fronte) 26. aprila 1941 v Vidmarjevi hiši pod Rožnikom v Ljubljani so ga izbrali v njen izvršni odbor in njegov sekretariat. Sodeloval je na vseh plenumih OF leta 1941 v Ljubljani in imel velike zasluge pri pridobivanju krščanskosocialističnega delavstva v OF. Od septembra 1941 je živel v ilegali v Ljubljani, spomladi 1942 pa je odšel v partizane v Suho krajino. Najprej je bil v Narodnoosvobodilnem svetu poverjenik za prehrano. Po naročilu izvršnega odbora OF je jeseni 1942 sestavil teze za organizacijo Delavske enotnosti (DE), ki sta jih v imenu krščanskih socialistov podpisala z Edvardom Kocbekom, v imenu komunistov pa Boris Kidrič in Ivan Maček. Ob ustanovitvi DE 7. 11. 1942 je v Ljubljani postal član njenega glavnega odbora. Zaupano mu je bilo urejanje njenega glasila Delavska enotnost. Ob E. Kocbeku in M. Breclju je bil avtor 6. okrožnice aktivistom krščanske skupine v OF januarja 1943 o razvoju gibanja krščanskih socialistov do vstopa v OF ter njihovem mestu in vlogi v njej. Konec februarja je skupaj s Kocbekom in Brecljem podpisal v imenu krščansko socialistične skupine Dolomitsko izjavo ustanovnih skupin OF. Zbor odposlancev slovenskega naroda v Kočevju ga je 3.10.1943 izvolil za člana predsedstva SNOO. Novembra 1943 se je udeležil 2. zasedanja Avnoja v Jajcu (Bosna) in bil izbran v njegovo predsedstvo.  Od jeseni 1944 je delal v Beogradu. Sodeloval je pri ustanavljanju Jugoslovanskih enotnih sindikatov in Delavske enotnosti. Januarja 1945 delegat na ustanovni konferenci Enotnih sindikatov Jugoslavije. Od februarja do aprila 1945 je bil član jugoslovanske delegacije na mednarodni sindikalni konferenci v Londonu.

Po osvoboditvi izpod nemškega okupatorja je postal 5. maja 1945 minister za gozdarstvo v slovenski Narodni vladi. Leta 1946 je tudi formalno vstopil v Komunistično partijo Slovenije. V letih 1959-68 je bil član centralnega komiteja KPS. Sedemnajst let je opravljal ministrske funkcije v ministrstvih za trgovino in preskrbo, za delo, lesno industrijo, zdravstvo in socialno politiko. Bil je tudi predsednik zvezne obrtne zbornice. V letih 1946-58 je bil poslanec zvezne in v letih 1963-67 slovenske republiške skupščine. Ves čas je bil član najvišjega telesa OF in SZDL, v katero se je OF preimenovala aprila 1953. Bil je član najvišjih zveznih in republiških vodstev SZDL in član Sveta federacije vse do svoje smrti.

Bil je med ustanovitelji Prešernove družbe. Bil je dolgoletni urednik Obzornika in Ljudske knjige. V publicistiki se je posvečal predvsem zgodovinskim vprašanjem o vlogi slovenskih krščanskih socialistov v OF. Za zgodovinopisje sta pomembna dva njegova diskusijska prispevka na srečanjih o OF in KPS v letih 1966 in 1967. V knjigi Odločitev je objavil svoje spomine in partizanski dnevnik. Leta 1975 je sodeloval v zavračanju Kocbekovih mnenj.