FAJDIGA, Vili

Vili Fajdiga je eden izmed peščice trboveljskih posebnežev, ki so bili med lokalnimi prebivalci znani in dobro sprejeti. Rojen leta 1918 v glasbeni zelo nadarjeni družini je že od malih nog užival v muziki in spoznaval čarobni svet petja in igranja. Pri petnajstih letih je že zelo dobro igral na kitaro in skupaj z očetom (violinistom) nastopal ob različnih priložnostih, tako znotraj lokalnega okolja kot širše. Njegovo igranje na kitaro v kasnejših letih je bilo nekaj posebnega – uporabljal je namreč »slide« tehniko igranja in na strune »brenkal« s pomočjo prazne steklenice ali kozarca, le-to pa kombiniral s citrarskimi prijemi in odprto kitarsko uglasbitvijo. Ni pa le igral na kitaro, zraven je tudi prepeval – dobro se je počutil v preigravanju vseh glasbenih zvrsti in prepeval ljudske ter popularne pesmi, ki jih je tudi predelal in po svoje aranžiral. Fajdiga pa je ustvarjal tudi avtorske skladbe, skozi katere sta zveneli njegovi geografska in socialna umeščenost, domače-trpka in začutena od vsakega Trboveljčana, ki je Fajdigovo muziko slišal »v živo« ali le na posnetku.

Glasbeno izročilo Vilija Fajdige se je ohranilo samo na enem posnetku, o katerem je Ičo Vidmar v Mladini leta 2003 zapisal: »Tako sta leta 1977 na tedaj običajen prenosni kasetnik in na žalost samo na eno kaseto dva mlada zasavska gobosledca pred Fajdigovo bajto posnela muhavega muzikanta, ki jima je ob komadih govoril, štrenal in predvsem razgrnil osupljivo in navdušujočo paleto komadov, priredb narodnih, nabranih in predelanih filmskih, knapovskih, lokalnih in kvantaških.«